Reševanje morij

Sto šestdeset kilometrov severovzhodno od Bostonskega zaliva pogledujejo iz morja glave šestih ogroženih zajvalov. Kiti se poganjajo kvišku in se prevračajo, njihovi beli trebuhi pobliskavajo v sivini severnega Atlantika. Prehranjujejo se z drobcenimi ceponožci: na široko odpirajo orjaške, kljunom podobne gobce, zajemajo vodo in jo precejajo skozi vosi na grlu. Levo od raziskovalne ladje Plan b, ki jo upravlja filantrop Ted Waitt, se za ceponožci podi jata sledi in kodra morsko gladino. Medtem znanstveniki z ladje opazujejo, kako se polaki, trske in modre ustnače hranijo med dolgimi trakovi halog na skalni polici 15 metrov globoko.

Kalifornijska ustnača in druge ribe stikajo za hrano med halogami in koralastimi algami v plitvini Cortes. Podmorska gora se dviga z morskega dna več kot poldrugi kilometer visoko in preusmerja s hranili bogato globinsko vodo k morski gladini.

Plitvina Cashes Ledge je vrh najvišje podmorske gore v Mainskem zalivu, ki obiskovalcem ponuja bogato gostijo. Morje s plimovanjem spira granitne grebene in planotaste plitvine, toplo, s planktonom bogato površinsko vodo pa nosi v globine. Zaradi spuščanja s hranili bogate vode v morske globine se lahko pri dnu živeče ribe prehranjujejo enako obilno kakor tiste v srednjih globinah ali kot kiti, sledi in morske ptice tik pod gladino oziroma na njej. Plimovanje in podmorski relief sta pripomogla k ohranitvi delčka bogastva, po katerem je nekdaj slovel Mainski zaliv, dokler ga ni osiromašilo ribištvo.

“Plitvina Cashes je pravzaprav časovni stroj, ki prikazuje obalo Nove Anglije pred 400 leti,” pravi morski ekolog Jon Witman z Brownove univerze, ki že več kot 30 let preučuje to s hrano bogato območje. Oceanografinja Sylvia Earle, gostujoča raziskovalka National Geographica, označuje plitvino Cashes za “Yellowstone severnega Atlantika”. V času, ko so oceani izpostavljeni čezmernemu ribolovu, onesnaževanju in vse hujšim posledicam podnebnih sprememb, se Earlova pridružuje prizadevanjem morskih znanstvenikov in naravovarstvenikov, da bi zavarovali še nekatere od zadnjih neokrnjenih predelov morij, ki pripadajo ZDA. Zavzemajo se za vzpostavitev verige morskih rezervatov – od plitvine Cashes v Novi Angliji do subarktičnih koralnih gozdov v morju okrog zahodnih Aleutskih otokov na Aljaski ter plitvini Cortes in Tanner v Tihem oceanu zahodno od San Diega v Kaliforniji. Rezervati bi bili povezani v svetovno omrežje zavarovanih morskih območij, dovolj obsežno, da bi omogočilo rešitev in obnovitev oceanov.

Kliknite na sliko za povečavo.

V ZDA so od predsedovanja Theodorja Roosevelta naprej razglasili več kot 1200 morskih zavarovanih območij; obsegajo četrtino vseh morij pod suverenostjo ZDA. Toda to ni ustavilo naglega siromašenja morskega življa, pravi Robin Kundis Craig, profesorica prava in strokovnjakinja za oceane z Utaške univerze. Na veliki večini morskih zavarovanih območij je dovoljenega vsaj nekaj ribolova ali drugih oblik izkoriščanja naravnih virov. “Kaj je za nas pomembneje – ohranitev ali izkoriščanje morskih virov?” sprašuje Craigova. “Na to vprašanje si pravzaprav sploh še nismo odgovorili.” Lani proti koncu poletja je na dveh krajih poskušal odgovoriti na to predsednik Barack Obama. Oprl se je na zakon o starinah, ki omogoča predsedniku zavarovanje območij v javni lasti velikega zgodovinskega ali znanstvenega pomena. Najprej je za štirikrat povečal zvezni morski naravni spomenik Papahānaumokuākea v severozahodnem delu Havajskega otočja. Po novem obsega več kot 1,5 milijona kvadratnih kilometrov. Na tem območju je odslej dovoljen le rekreacijski ali samooskrbni ribolov.

Rezervat je zavetišče ogroženih sinjih kitov in havajskih medvedjic, vrhunskih plenilcev, kakršni so tuni in morski psi, ter nekaterih najsevernejših in najbolj zdravih koralnih grebenov na svetu, ki imajo verjetno največ možnosti, da bodo preživeli globalno segrevanje. Tri tedne zatem je Obama razglasil prvi ameriški morski naravni spomenik v Atlantskem oceanu, 12.725 kvadratnih kilometrov veliko območje Severovzhodni podmorski kanjoni in gore (Northeast Canyons and Seamounts), 210 kilometrov jugovzhodno od polotoka Cape Cod. Naravovarstveniki so za zavarovanje predlagali veliko večje območje, zavzemali so se tudi za zavarovanje plitvine Cashes Ledge. A obema predlogoma so nasprotovali ribiči. Po izvolitvi Donalda Trumpa so nekateri predstavniki ribiške industrije že predlagali, da bi za ribolov spet odprli celo območja, ki jih je Obama že razglasil za zavarovana. Razglasitve naravnega spomenika doslej sicer ni razveljavil še noben ameriški predsednik, a boj za zavarovanje posebnih območij v oceanu – in oceanov kot celote – več kot očitno postaja vedno bolj neizprosen.