Šakali

S pridušenimi žarometi, ki so medlo osvetljevali tla pred vozilom, smo se počasi pozibavali po kolovozu, iščoč primerno mesto. Čez čas smo se ustavili ob travniku, kjer je, kot sem ugotovil, ko so se oči privadile temi, trava že kar bujno poganjala, čeprav je bil šele konec aprila. Izstopili smo. Miha, Jasna in Janez so se tiho posvetovali. Potem je Miha dvignil megafon, a ga je že čez trenutek spustil. “Počakati moramo, da gre vlak mimo,” je rekel. Prisluhnil sem in v daljavi tudi sam kmalu zaslišal značilno hrumenje. Stali smo sredi Ljubljanskega barja in minilo je več minut, preden je oddaljeni hrup povsem potihnil. Potem je dr. Miha Krofel, biolog, ki predava na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, ponovno dvignil megafon, potipkal po mobilnem telefonu in čez hip ali dva se je zaslišalo tuleče zavijanje. Bilo je podobno volčjemu, a ni zvenelo strašljivo, kot bi zvenel volčji tulež. In tudi se ni zdelo, da prihaja od ene same živali; pozneje mi je dr. Krofel potrdil, da je res predvajal posnetek oglašanja več šakalov.

Molče smo poslušali na vse strani, ali bo izzivanje obrodilo sadove. Ker odziva ni bilo, je dr. Krofel posnetek predvajal še nekajkrat. Šakali so teritorialne živali, živijo pa v manjših tropih, in če na območju, ki ga zasedejo, zaslišijo oglašanje drugih pripadnikov svoje vrste, se odzovejo in vsiljivcem sporočijo, naj se poberejo. Ljubljansko barje je namreč, čeprav to ni ravno znano, območje, kjer od 80. let minulega stoletja opažajo šakala (Canis aureus), do 15 kilogramov težko, psu podobno zver. Opazili so jih tudi v Prekmurju, na Planinskem polju in ob Cerkniškem jezeru, na Krasu in Bovškem, občasno pa še ponekod drugod pri nas.

“O njem je v 19. stoletju pisal Fran Erjavec, ko so najbližje nam živeli v južni Dalmaciji,” pojasnjuje biolog dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki se je s proučevanjem šakalov začel ukvarjati pred več kot 30 leti. “Po letu 1920 so se postopoma začeli širiti proti severu. Leta 1953 so lovci v bližini Vrhnike ustrelili dva; to je prva dokumentirana pojavitev šakalov pri nas.

Savo Brelih je menil, da sta prišla k nam s čredami ovac. Nomadski pastirji so se tedaj še selili za pašo po Jugoslaviji in v zimi 1952–53, ko je bila v Makedoniji huda suša, so se šakali pridružili čredam, ko so te prečkale območja, kjer so živeli.” V naslednjih desetletjih pri nas o šakalih ni bilo kaj veliko slišati. Na začetku 80. let pa so “zavzeli” Istro, se od tam selili, na vzhod Italije, v Avstrijo, k nam in še naprej po Srednji Evropi.

Na znanstveno potrditev, da na Krasu živeči šakali res izvirajo iz Dalmacije, bo treba še počakati. Že zdaj pa je jasno, da tisti z Ljubljanskega barja izhajajo iz panonske populacije. “To so lani pokazale genetske raziskave,” pravi dr. Krofel. Uspešnost širjenja šakala je povezana z zmanjševanjem števila volkov; kjer živijo ti, šakalov praviloma ni. To so zaznali lovci in pastirji po vsem Balkanu, enako pa kažejo raziskave drugod po Evropi. Širjenje je povezano tudi s šakalovo prilagodljivostjo – dobro se znajde v okolju, ki mu ponuja hrano in kritje; mediteranska makija denimo mu zelo ustreza, prav tako močvirja in kulturna krajina. Raziskave kažejo, da se šakali pogosto zadržujejo, drugače kot volkovi, le približno dva kilometra od človeških naselij. Če kdo opazi šakala, ga ima navadno za lisico ali klateškega psa.

Tako kot ga je imel leta 1993 lovec, ki je 40 let po omenjenem prvem odstrelu ponovno ustrelil šakala pri nas. Tudi tokrat nedaleč od Vrhnike, na Ljubljanskem barju. Šele pozneje, ko ga je dal preparirati, je izvedel, kaj je končalo pod njegovim strelom – za ta podatek pa je moral celo preparator pogledati v knjige. A lovcu krivolova ne bi mogli očitati, saj šakal tedaj pri nas še ni bil na seznamu zavarovanih vrst. Pozneje, leta 2004, so ga na ta seznam uvrstili, danes pa je na seznamu lovnih vrst; lov je, vsaj načeloma, dovoljen od sredine julija do konca marca. A se v praksi ne izvaja, saj monitoring, na katerem naj bi temeljilo trajnostno upravljanje, še ni bil opravljen. Dr. Krofel je v zvezi z lovnim obdobjem skeptičen: “Mislim, da bi moral biti začetek prestavljen na poznejši čas, saj julija mladiči še niso samostojni.”