Starogrški bogovi

V antični Grčiji so verjeli v vse polno bogov, na čelu z olimpskimi – Zevsom, Hero, Apolonom, Pozejdonom, Ateno in drugimi mitološkimi velikani. Poleg čaščenja teh božanskih prebivalcev Olimpa so Grki gojili še na stotine kultov, posvečenih krajevnim božanstvom in junakom. Ljudje so se s priprošnjami obračali (izključno na glas) na te bogove iz istega razloga, kakor se še danes: da bi jim naklonili zdravje in jih varovali, da bi jim zagotovili blaginjo, dobro letino, poskrbeli za njihovo varnost na morju. Večinoma so molili v občestvu in poskušali z daritvami in žrtvovanjem ugoditi nedoumljivim božanstvom, za katera so verjeli, da jim krojijo življenje.

Zemljevid verovanj. Kliknite na sliko za povečavo.

Nebesna znamenjaGrki, ki so iskali napotila, so imeli oraklje za prostor neposredne komunikacije z bogovi. Odgovori bogov na njihova vprašanja so bili najrazličnejši – zamotane uganke, znamenja v podobi ptic ali strel, celo šelest listja.

Orakelj v Dodoni na severozahodu Grčije naj bi bil prvi v deželi. Tu so smrtniki Zevsa nagovarjali z vprašanji skozi sveti hrast, svečeniki pa so tolmačili odgovore.

Kaj pa po smrti? Za to so se v antiki priporočali Hadu, bogu podzemlja, Zevsovemu in Pozejdonovemu bratu. Toda Had še malo ni bil pomirljiv. Njegovo kraljestvo (“nevidno”), “Hadesa dvori trohneči”, kot pove Homer, onkraj strašljive reke Stiks, kamor so po smrti odhajali navadni smrtniki – in celo junaki – je zagrinjala meglena tema.

Stari Grki so verjeli, da brodnik Haron duše umrlih prepelje čez Stiks (grško Aheron), “reko gorja”. Dandanes je ta reka – tu obsijana z lučmi iz bližnjega bara – priljubljena med turisti in raftarji.

Naposled je Grke skrb za človeka in njegovo usodo pripeljala do tega, da so se oprijeli novih verovanj in kultov. Posmrtnega življenja niso več videli kot žalostno usodo, postalo je bolj osebno iskanje. Nedoumljivi kulti, zaviti v tajnost, so obljubljali, da jih bodo vpeljali v tisto, kar bo sledilo po smrti. Skrivnostne obrede so preplavljala čustva, uprizarjali so jih kot dovršene gledališke predstave.

Kliknite na sliko za povečavo.

Kulti, ki so trdili, da omogočajo očiščenje s tem, da posvečence rešijo človeške omadeževanosti, so vznikali približno v 4. stoletju pr. n. š. Postavljeni so bili temelji nove vere. In ko je krščanstvo preplavilo Stari svet, je poleg naukov enega edinega boga prevzelo tudi ostanke starih verovanj: očiščenje človeške izprijenosti s skrivnostnimi obredi, različnost usod posvečenih in neposvečenih ter čaščenje svetih spisov.