Prehod

Materi triletne Genesis, 22-letni nosečnici Karli Pérez, se je sprva zdelo, da gre samo za najhujši glavobol, kar jih je kdaj izkusila. Upala je, da bo bolečina prešla s počitkom, vendar se je zgodilo nasprotno – ko je legla na materino posteljo, se je glavobol okrepil in začela je bruhati. Šele takrat je naročila mlajšemu bratu, naj pokliče reševalce. Bilo je tik pred polnočjo, na nedeljo, 8. februarja 2015. Reševalno vozilo jo je prepeljalo z njenega doma v Waterlooju v Nebraski v bolnišnico Methodist Women’s Hospital v Omahi. Ker je kmalu po prihodu na oddelek za nujno medicinsko pomoč začela izgubljati zavest, so ji zdravniki v sapnik potisnili cevko in tako zagotovili dovolj kisika za njenega še nerojenega otroka.

Odredili so slikanje z računalniško tomografijo (CT), to pa je razkrilo vzrok glavobola: v možganih se ji je nabirala večja količina proste krvi, zaradi česar se je izrazito zvišal znotrajlobanjski tlak. A plod je uspeval nemoteno, četudi je mamo doletela možganska kap – srčni utrip je bil tako močan in pravilen, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Okoli dveh zjutraj so nevrologi ponovili slikanje z računalniško tomografijo in posnetek je pokazal prav to, česar so se najbolj bali: bolničini možgani so tako otekli, da jih je bil del že ukleščen v odprtini na lobanjskem dnu. “Ko so videli tisti posnetek,” pravi porodničarka Tifany Somer-Shely, ki je skrbela za Pérezovo že med prvo nosečnostjo, “so vedeli, da se ne bo dobro končalo.” Pérezova je tako pristala na nejasni meji med življenjem in smrtjo. Možgani so ji nehali delovati, nastopila je možganska smrt. Od tistega trenutka je mehanska podpora vzdrževala delovanje njenega telesa samo še zato, da je pomagalo 22-tedenskemu plodu do boljših možnosti za preživetje zunaj maternice. Ta meja je sicer čedalje gosteje poseljena, saj znanstveniki ugotavljajo, da konca človeškega življenja ne moremo primerjati s preprostim stikalom za izklop. Gre bolj za nekakšen zatemnilnik, kjer smo med svetlobo in temo včasih priča še vsem mogočim odtenkom ugašajoče svetlobe. Na tem sivem območju smrt ni nujno dokončno stanje, pojem življenja je težko opredeliti, nekateri ljudje pa se celo vrnejo izza velike ločnice – in včasih podrobno opišejo, kaj so pri tem doživeli. Smrt je “proces in ne trenutek”, kot je zapisal zdravnik intenzivist Sam Parnia v knjigi Izbrisana smrt (Erasing Death). Gre za nekakšno obsežno kap, ki prizadene celotno telo, vendar organi ne odmrejo takoj, ko se ustavi srce, pač pa še nekaj časa ne pretrpijo večjih poškodb.

Kliknite na sliko za povečavo.

To pomeni, da “še lep čas po smrti smrt pravzaprav ni nekaj neobrnljivega”. Kako je smrt, ta pregovorna točka, s katere ni vrnitve, sploh lahko obrnljiva? Kaj se dogaja z zavestjo na poti skozi sivo območje? S temi težavnimi vprašanji se ubada čedalje več znanstvenikov. Biolog Mark Roth v Seattlu izvaja poizkuse, pri katerih poskusnim živalim vbrizgava mešanice kemičnih spojin. To spravi živali v stanje z upočasnjeno presnovo in počasnim srčnim utripom, v nekakšno stanje “otrplosti”, podobno hibernaciji. Njegov namen je vzpostaviti “nekaj takega kot nesmrtnost” pri bolnikih s srčnim infarktom – vsaj za toliko časa, da si opomorejo od neposrednega vzroka, zaradi katerega so se znašli na robu smrti. V Baltimoru in Pittsburghu pod vodstvom kirurga Sama Tishermana izvajajo klinične raziskave, pri katerih bolnikom s strelnimi ali vbodnimi ranami ohladijo telesno jedro za čas kirurške oskrbe in tako zmanjšajo izgube krvi. Zdravniki z ohlajanjem pravzaprav dosegajo enake učinke kot Roth s kemičnimi sredstvi – začasno ubijejo bolnike, da jih lahko rešijo. V Arizoni imajo strokovnjaki za krioniko pri zelo nizkih temperaturah shranjenih 130 mrtvih klientov, ki se zanašajo na medicino neke daljne prihodnosti, da jih bo znala oživiti in pozdraviti.

V Indiji nevroznanstvenik Richard Davidson preučuje budistične menihe v stanju, imenovanem thukdam. Četudi ni več življenjskih znakov, je telo videti sveže in ohranjeno še več kot teden dni. Davidsona zanimajo predvsem znaki možganske aktivnosti, saj želi ugotoviti, kaj se zgodi – če sploh kaj – z možgani po tem, ko srce neha poganjati kri po žilah. V New Yorku pa Parnia pridiga o prednostih podaljšanega oživljanja. Pravi, da je oživljanje učinkovitejše, kot si marsikdo misli, in da lahko v ustreznih razmerah – znižanje telesne temperature, prilagajanje globine in pogostosti stisov prsnega koša ter previdno nadomeščanje kisika – znova prikliče v življenje nekatere bolnike, ki so bili več ur skupaj brez pulza, in to pogosto celo brez trajnih posledic. Zdaj se ukvarja z enim najskrivnostnejših vidikov dogajanja na meji med življenjem in smrtjo: zakaj toliko ljudi po srčnem zastoju poroča o zunajtelesnih ali obsmrtnih izkušnjah in kaj to pomeni za naše razumevanje tega vmesnega prostora in tudi same smrti.

KISIK IMA NA MEJI med življenjem in smrtjo včasih protislovno vlogo, pravi Roth iz seattelskega Raziskovalnega središča Freda Hutchinsona za rakave bolezni. “Znanstveniki so že okoli leta 1770, ko so odkrili kisik, vedeli, da je nepogrešljiv za preživetje,” pojasnjuje. Vendar strokovnjaki iz 18. stoletja niso poznali njegove nenavadne dvojne vloge. “Če živali ne dovajate kisika, jo lahko seveda ubijete,” pravi Roth. “Če pa ji še naprej zmanjšujete koncentracijo kisika, včasih spet oživi, toda v nekakšnem otrplem stanju.” Dokazal je, da se to zgodi pri nekaterih zemeljskih črvih, ki lahko živijo s samo pol odstotka kisika in umrejo pri desetini odstotka. Zanimivo pa je, da če takrat zelo hitro še dodatno zmanjšajo kisik – na 0,001 odstotka ali celo manj – preidejo črvi v stanje otrplosti, ki jim omogoča preživetje pri izredno nizkih vrednostih kisika v okolici. Tako ostanejo živi tudi v izrazito neugodnih razmerah, podobno kot prezimujoče živali. Otrpla bitja so videti mrtva, vendar to ni dokončno stanje. To stanje skuša doseči Roth pri poskusnih živalih z infuzijami “reducirajočih snovi”, kot je na primer jodid, in prehodno zmanjšati njihove potrebe po kisiku.

Kmalu naj bi podobne poskuse začel izvajati tudi na ljudeh. Upa, da bi se tako lahko izognili povečani porabi kisika neposredno po balonski angioplastiki, kar lahko sicer v nasprotnem primeru vodi v tako imenovano “reperfuzijsko poškodbo”, s katero razlagajo nastanek nekaterih trajnih poškodb po miokardnem infarktu. Roth je prepričan, da sta življenje in smrt tesno povezana z gibanjem: biologija uči, da tisto, kar se manj premika, dlje živi. Semena in spore lahko preživijo več sto tisoč let, torej so tako rekoč nesmrtni. Roth želi s kemikalijami ljudem omogočiti podobno nesmrtnost “za trenutek” – tisti trenutek, ko bodo to najbolj potrebovali, ker bo njihovo srce v resni nevarnosti. Pérezova od takšnih rešitev ne bi imela nobene koristi, saj njeno srce ni nikoli nehalo utripati. Dan po tistem usodnem posnetku s CT je porodničarka Somer-Shelyjeva prestrašenim in osuplim staršem Karle Pérez skušala pojasniti, da je njihova hčerka – živahno, družabno dekle z iskrivimi očmi, ki je oboževalo hčerko in se navduševalo nad plesom – možgansko mrtva. Najprej so se morali spoprijeti z jezikovno oviro. Zakonca Jimenez govorita špansko, zato je moral pri sporazumevanju z zdravnico na pomoč priskočiti prevajalec. Vendar v resnici jezik sploh ni bil glavna ovira. Ovira je bil sam pojem možganske smrti. Ob koncu 60. let minulega stoletja sta se v zdravstvu sočasno pojavili dve novosti: visokotehnološka oprema za podporo življenjskih funkcij, z uporabo katere se je zabrisala meja med življenjem in smrtjo, in presajanje organov, zaradi česar je bilo treba v čim krajšem času razjasniti, kje je ta meja. Zaradi ventilatorjev, ki bi lahko dihanje vzdrževali v neskončnost, je nehala veljati stara opredelitev smrti – odsotnost dihanja in srčnega utripa – in nenadoma je bilo treba odgovoriti na nekatera težavna vprašanja. Je bolnik, ki mu pomagajo z ventilatorjem, živ ali mrtev? Je po odklopu od ventilatorja etično vzeti njegove organe in jih presaditi? Je bil dajalec sploh kdaj mrtev, če njegovo srce utripa v prsnem košu koga drugega?

Več si preberite v aprilski številki revije National Geographic, še več videov pa najdete v zavihku DODATNO.

Video.
Posnetek je v angleščini.