Drugačni Irak

Tistega dne, ko je Mosul padel v roke vojska Islamske države, je Botan Sharbarzheri sklenil, da je pripravljen umreti. Štiriindvajsetletni študent je nasmejan odšel od doma in se poslovil od staršev v Slemaniju, mestu v iraškem Kurdistanu, kupil si je cigarete in opravil nekaj telefonskih klicev. Bilo je med poletnimi počitnicami, zato mu ni bilo težko zbrati skupine mladih somišljenikov, vseh zagnanih in neizkušenih, pripravljenih poprijeti za orožje. V kopreni cigaretnega dima in med pisanjem kratkih sporočil so družno skovali načrt. Porajala so se vprašanja, a so brž našli odgovore nanje. Vse se je zdelo tako jasno in pravično. Vsi so si bili edini, da bi dali življenje za domovino – ne za Irak, temveč za Kurdistan.

Deklica opazuje, kako so hčerka (levo), mati (na sredini) in svakinja z zakritimi obrazi pozirale fotografu. Ženske so jazidinje, pripadnice kurdske verske manjšine. Hčerka in svakinja sta povedali, da sta se bili prisiljeni poročiti z borcema Isisa, preden jima je uspelo pobegniti v begunsko taborišče v Kurdistanu. Hčerka se je rešila s skokom skozi okno. “Nisem si mislila, da bom preživela,” je dejala.

Življenje bi dali, da bi družine obvarovali pred okrutnim sovražnikom, tako kot so nekdaj storili njihovi očetje, ki so se borili proti vojski Sadama Huseina. Potrebovali so le še bojišče, na katerem bi se izkazali, smer, v katero bi se pognali v napad. Preden je vojska Islamske države (Isis) vdrla v Irak, je bil Sharbarzheri nemiren, s težavo se je prebijal proti diplomi inženirja. Preveč je ponočeval. Ni dovolj študiral. Zehal je nad enačbami in statistiko. Njegova ljubezen sta bila glasba in ut, sorodnik kitare vitkega vratu in močno zaobljenega trupa, njegovo glasbilo. Včasih je tudi po sedem, deset, štirinajst ur vadil klasične bližnjevzhodne lestvice makam; glasbilo je odložil le toliko, da si je prižgal novo cigareto ali vzel v roke kozarec čaja. Igral je v javnosti, včlanil se je v klub glasbenikov, sanjal o snemanju plošč. Toda glasbena produkcija iraškega Kurdistana je bila skromna še v cvetočih časih, zato je Sharbarzherija oče, ki je učitelj, dolgo spodbujal, naj se oprime česa bolj praktičnega, denimo gradnje mostov. Počutil se je ujetega. Iraško gospodarstvo se je sesuvalo, nič kaj obetavno ni bilo videti.

Kliknite na sliko za povečavo.

Kak drug mladenič bi morebiti sklonil glavo in dejal eraadat Allah – taka je pač božja volja. A Sharbarzheri je bil obrnjen bolj v posvetno, nasprotoval je vsakršni pretirani gorečnosti. Do tistega tedna junija 2014 ga je božja volja zadevala manj kot domača naloga, ki jo je bil pozabil narediti. Potem pa je pridrla samooklicana božja vojska, požigala in morila v imenu črnega prapora in Sharbarzheriju iznenada priskrbela smoter. V vojni je odkril jasnost, ki jo je dotlej poznal samo v glasbi. Sleherna odločitev je postala ton: če jih bo dobro povezal, bo znabiti zložil skladbo svojega življenja. Ker ni imel orožja, je sklenil prodati ljubljeni ut in si kupiti kalašnikovko. Ni bil izurjen, zato se je odločil pridružiti prekaljenim borcem. Dekleta ni imel, tako da ni bilo nikogar, ki bi mu branil. Starši bi mu branili, ko bi vedeli – prerekali bi se z njim, jokali, ga rotili, naj ne hodi – toda nekatere reči mož preprosto mora storiti in pogosto so te reči take, da jih materi raje zamolči.

Župan Jalawle je na obhodu po razdejanem mestu v bližini iranske meje, kjer so se pripadniki pešmerge na vso moč borili proti Isisu. Čeprav so militantneže potisnili iz mesta, se prebivalci ne morejo vrniti, dokler ne bodo odstranili skritih min.

VEČINA MLADIH KURDOV ni pričakovala še ene vojne. Vsaj ne te, ki jo je prinesel Isis. Še pred nekaj leti je iraški Kurdistan cvetel. Leta 2003 so Američani odstavili Sadama Huseina, najbolj osovraženega kurdskega sovraga, in Kurdom omogočili prevzem nadzora nad goratim ozemljem, velikim kot Švica. Čeprav je ostalo del Iraka, so si v bistvu ustvarili poldržavo. Naložbe, razvoj in optimizem, ki je temeljil na nafti (Kurdistan ima ogromna nahajališča nafte), so to območje kmalu spremenili. V Slemaniju, “kurdistanskem Parizu”, so zrasli nebotičniki in v Hewlerju, glavnem mestu Kurdistana, nakupovalna središča, prodajalne dragih avtomobilov in kavarne, kjer ponujajo sladoled. Zgradili so univerze. Vzpostavili so nekakšno splošno zdravstveno varstvo. Uradniki so si izmislili celo slogan, ki naj bi privabljal turiste in tuja podjetja: Kurdistan, drugačni Irak.

Ravnatelj Mudhafer Abdul Nari se je pred šotorom v taborišču za pregnance v Arbatu pripravljal, da bo nadzoroval pouk več sto učencev. V Kurdistanu so našle zavetje množice iraških Arabcev. “Kurdi so nas zavarovali,” je dejal. “Počutimo se varne.”

V arabskih delih Iraka je v teh letih vrelo, za približno pet milijonov Kurdov pa se je začelo po mnenju marsikoga zlato obdobje. V tem času – ko ni vladal strah, ko so bili obeti spodbudni – je Botan Sharbarzheri postal polnoleten. “Vse se je zdelo mogoče,” mi je dejal. “Vsaj začasno. Gledal si, kaj se dogaja. Videl si, kako se je vsem spremenilo življenje. Bil sem otrok, a sem opazil vse to. Starši, vsi so si oddahnili.” Sharbarzherija sem spoznal v kavarni v Slemaniju, kamor se je vrnil na predavanja. Nizke rasti je, čeden, pogosto si pusti rasti tanko kozjo brado. Pristopil je k naši mizi, za spoznanje je šepal. Pred meseci je bil ranjen med jurišem – prestrelilo mu je stegno – in številni v kavarni so to zgodbo že slišali. Mladeniči so vstali in ga pozdravili. Mladenke so ga opazovale in si šepetale med seboj. V kurdski kulturi je le malo večjih znamenj izkazovanja časti. “Čudno, da mi ni več treba stati v vrsti,” je dejal. Potem je veteran zardel in spremenil temo pogovora. Opravljal je izpite, ki jih je zamudil med okrevanjem. Slabo mu je šlo. “Težko se zberem.” Ko je govoril, je s prsti prebiral molek, četudi je vztrajno zatrjeval, da zanj nima verskega pomena. “Gradbeništvo je … grozen dolgčas.” Sharbarzheri je kot večina iraških Kurdov mlajši od 30 let in na splošno optimističen glede prihodnosti, četudi ta optimizem naglo plahni. Zanj in za številne vrstnike se svet krči, postaja plosk. Isis je nevaren, a najhujša grožnja postajajo militantneži. Kurdske politične stranke, ki so bile v 90. letih minulega stoletja zapletene v surovo državljansko vojno, so se med seboj prerekale za moč in denar.

Na nadzorni točki v bližini fronte južno od Kirkuka Arabka moleduje pripadnike pešmerge, naj družini dovolijo na kurdsko ozemlje. V zadnjih dveh letih je Kurdistan sprejel več kot milijon ljudi, zato so vse glasnejše zahteve, naj omeji priseljevanje.

Odnosi z Bagdadom, kjer so prevladovali Arabci, niso bili nikdar trdni, nato pa so se povsem skrhali in arabski voditelji v iraški prestolnici so v odgovor na razprtije zaradi prihodkov od nafte zadrževali del državnega proračuna, predviden za Kurdistan. Navdušenje nad zlato dobo je polagoma kopnelo. Sharbarzheri ni videl smisla v dolgočasnih predavanjih, ko pa bi Isis lahko vsak čas vse razdejal. Pa tudi v iraški državi – skorumpirani, neučinkoviti in opotekavi – ga ni videl, saj bi se utegnila sesuti kot hišica iz kart. “Bolje bi bilo, ko bi vsi pomrli,” je dejal, “kot pa da še naprej tako živimo.” To je značilno kurdsko govorjenje. Večina mož v kavarni bi se strinjala z njim in bržkone tudi številne močno naličene ženske v oprijetih kavbojkah, ki so prepevale in ploskale okrog visoke bele torte in praznovale rojstni dan. Kako neki bi, ko si mlad in okušaš svobodo, prenesel, da si ob njo? Sharbarzheri se je odločil, da se bo, brž ko bo mogoče, vrnil na fronto. “V Kurdistanu smo primrznili,” je dejal in segel po cigaretah. “Nihče ne ve, kaj bi. Zato se bom boril naprej.”

Več si preberite v marčni številki revije National Geographic.