Polarna mrzlica
Nekaj dni pred božičem leta 2014 je v sejni sobi v upravi črpališča v kraju Bovanenkovo, ki leži 400 kilometrov severno od severnega tečajnika na sibirskem polotoku Jamal, na zaslonu zamigetal znan obraz. Podoba Vladimirja Putina je bila zaradi satelitske povezave nekam grobozrnata. Aleksej Miller, izvršni direktor ruskega energetskega giganta Gazproma, je togo stal pred zaslonom s predsednikovo podobo. Zunaj sejne sobe so bile gruče montažnih stavb in bleščeče cevi osvetljene kot vesoljska postaja, lebdeča v temi. Pri Bovanenkovu je eno najobsežnejših ležišč zemeljskega plina na planetu. Miller je čakal, da Putin zaukaže črpanje na novem polju.
Kliknite na sliko za povečavo.
“Lahko začnete,” je dejal predsednik. Miller je prenesel sporočilo; inženir je pritisnil na tipko. Tako je arktični plin po več kot tisoč kilometrih cevi stekel v široko razpredeno rusko plinovodno omrežje. Ravninski, s tundro poraščeni polotok Jamal, ki ga na severu obdaja zamrznjeno Karsko morje, je bil do nedavnega znan po Nencih, nomadskih rejcih severnih jelenov, za časa Stalina pa po okrutnih delovnih taboriščih. A po predvidevanjih Gazproma bosta do leta 2030 od tam prihajala več kot tretjina ruskega zemeljskega plina in velik delež nafte. Bovanenkovo je eno izmed več kot 30 znanih nahajališč zemeljskega plina in nafte na polotoku ali v morju nedaleč od obale. Jamal bi lahko postal arktična Saudova Arabija in bi z ogljikovodiki oskrboval svet, lačen energije. Tako vsaj upa Putin. Odkar se led na Arktiki zaradi globalnega segrevanja tali, se Rusija med vsemi državami najzavzeteje loteva izkoriščanja naravnih virov v tej regiji. Proti koncu leta 2013 je bil Gazprom prva energetska družba, ki je na vrtalni ploščadi v Pečorskem morju začela črpati nafto z morskega dna na območju Arktike, potem ko so 30 protestnikov Greenpeacea zaprli in jim zasegli ladjo. Na vzhodni obali Jamala konzorcij pod vodstvom Novateka, še ene ruske družbe, gradi velikanski terminal za utekočinjanje in izvoz plina v Vzhodno Azijo in Evropo s tankerjem ledolomilcem – čeprav bo sčasoma verjetno treba lomiti vse manj ledu.
Kliknite na sliko za povečavo.
Rusija pri tem početju ni osamljena. Po ocenah Ameriškega geološkega zavoda iz leta 2008 je več kot petina še neodkritih svetovnih zalog nafte in zemeljskega plina severno od severnega tečajnika, območje pa je bogato tudi z drugimi rudami. Lani je Norveška v Barentsovem morju postavila naftno ploščad še severneje od Gazpromove. Kanada v Severozahodnih teritorijih in Nunavutu pridobiva diamante, zlato in železo. Ker sibirska obala nekaj mesecev na leto ni več zamrznjena, so začele tovorne ladje pluti po severni plovni poti med Evropo in Vzhodno Azijo. Letos poleti naj bi velika ladja za križarjenje Crystal Serenity popeljala turiste skozi legendarni kanadski Severozahodni prehod.
Kot kaže, se arktični mrzlici ne bo mogoče izogniti – to pa zbuja prenekatero skrb. Zaradi taljenja permafrosta v ozračje že uhaja ogljik in segreva planet. Sodeč po izsledkih nedavne raziskave sta arktični plin in nafta visoko na seznamu ogljikovodikov, ki jih ne bi smeli izkoriščati, če želimo obvladovati podnebne spremembe. Naravovarstvenike tudi skrbi, kako bo razvoj vplival na arktično divjino in njeno posebno živalstvo. Po vsej Arktiki živijo štirje milijoni staroselcev; številni se bojijo, da bo ogrožen njihov način življenja, drugi se veselijo delovnih mest in davčnih prihodkov, ki naj bi jih prinesel razvoj. Glede na vik in krik, ki ga zganjajo eni in drugi, je prav osupljivo, kako razdrobljena in lokalno omejena je arktična mrzlica v resnici. Le redka podjetja so pomočila prste v arktične vode, še manj jih tam ustvarja dobiček.
Leta 2010 so odprli rudnik zlata Meadowbank v kanadski provinci Nunavut, prostrani deželi, bogati z rudami, ki ima 37.000 prebivalcev. Približno 400 jih dela v rudniku. Ko se tundra poleti odtali in spremeni v jezera in barja, polna mrčesa, nasip preprečuje, da bi ga poplavila voda.
Lani jeseni je družba Royal Dutch Shell nenadoma opustila večletni, sedem milijard dolarjev vredni poskus črpanja nafte v Čukotskem morju pred obalo Aljaske, potem ko je izvrtala eno samo neobetavno vrtino. K tej odločitvi so verjetno pripomogle rekordno nizke cene nafte. Nemara so svoje prispevali tudi astronomski stroški delovanja v regiji, kjer skorajda ni infrastrukture, kjer so razdalje ogromne in kjer je vreme še vedno obupno. Tik preden je Putin odprl novo plinsko polje na Jamalu, je velika korejska ribiška ladja, ki je lovila trske v severnem Beringovem morju, potonila v neurju in z njo tudi vseh 50 članov posadke. Najbližja reševalna ladja obalne straže je bila 930 kilometrov proč v Dutch Harborju na Aleutih. Ta kraj je več kot 1600 kilometrov oddaljen od aljaške severne obale, kjer obratujejo naftne ploščadi – in kjer bo kmalu plula tudi turistična ladja. “Na krovu ladje Crystal Serenity bo 1700 ljudi,” je dejal Charles D. Michel, namestnik poveljnika ameriške obalne straže. “Sem pripadnik obalne straže in si res ne želim ponovitve Titanika. Reševanje bi bilo skrajno zapleteno. To je zelo zahtevno območje z nepredvidljivim vremenom.”
Več si preberite v marčni številki revije National Geographic.