Nova podoba Saudijk

Noof Hassan je v družinski dnevni sobi, kjer se je pogreznila v kavč, da bi nama nalila turške kave, preizkušala zven angleškega izraza “headhunted”. V šoli se ga pri angleščini niso učili, in ko ga je zaslišala iz mojih ust, sem ji ga morala ponoviti, ker ji je bil tako všeč. “Da!” je dejala. “Headhuntali so me. Že prej sem dobivala precej ponudb. Tokrat pa je še šef dejal: ‘Ne bi radi, da greš – a ta ponudba je res mamljiva!’” Noof je stara 32 let, ima goste rjave lase, karamelno polt in vesele mandljaste oči. Stanovanje, v katerem živi z možem Samijem in malima sinkoma, obsega celotno nadstropje dvonastropnega stanovanjskega poslopja v prenatrpani soseski v Rijadu, prestolnici Saudove Arabije.

Pred dvema letoma, ko sem jo spoznala, je bila menedžerka v živilskopredelovalnem obratu in je nadzirala približno deset delavk na eksperimentalnem oddelku, v katerem so delale samo ženske; zaposlile so se na podlagi državne kampanje za pritegnitev Saudijk v plačano zaposlitev. Zdaj je v tovarni svetil in luči, ki jo je zvabila od tam, odgovorna za desetkrat toliko delavk. Tudi plačo ima krepko višjo. “Dali so mi vzdevek,” je dejala. Ženske, ki so pod njenim nadzorom, delajo v prostorih, kamor moški nimajo vstopa, vodstvene pisarne v podjetju pa so “mešane”, kot pravijo Saudijci: možje in žene, ki niso ne v krvnem sorodstvu ne v svaštvu, so vsak dan v tesnem stiku. Odnosi med njimi so več kot le izraz formalne vljudnosti. Na sestankih sedijo za isto mizo. Morda z ramo ob rami preučujejo isti dokument. Saudova Arabija je država z najvišjo stopnjo ločenosti po spolu, in med pomembnimi, a občutljivimi spremembami, ki prav zdaj potekajo v vsakdanjem življenju žensk v tej kraljevini, je takšno mešanje spolov prav zares kontroverzno. Nekatere ženske še pomislile ne bi na službo, v kateri bi od njih zahtevali kaj takega.

Prav zaradi tega pripadnice več generacij, spodbujene z novo delovno politiko in na pobudo zdaj že pokojnega kralja Abdulaha bin Abdulaziza, razpravljajo o tem, kako biti sodoben in pravi Saudijec hkrati. So pa tudi ženske, ki bi morda razmišljale o taki službi, a bi jim starši ali možje ali zaskrbljeni sorodniki rekli, da to ni zanje; v drugih muslimanskih državah je to morda dovoljeno, v Saudovi Arabiji pa spodobne ženske tega ne počno. Potem pa so še ženske, prav nič podobne tem, ki so z moškimi kolegi povsem sproščene – v preteklem desetletju je na podlagi programov državnih štipendij na desettisoče Saudijk odšlo na študij v tujino in zdaj se vračajo; številne bi spremembe nestrpno pospešile. Noof, ki nekje na tej zapleteni lestvici možnosti improvizira, da bi vse skupaj uskladila s svojimi pogledi na spodobnost, je v pisarnah podjetja uveljavila osebno zahtevo: nobenega telesnega stika z moškimi, prosim, naj je še tako naključen. “Ženska, ki me usposablja na delovnem mestu, me razume,” je dejala. “Rekla sem ji: ‘To ni zato, ker imam dojenčka in me skrbijo bacili. Za vero gre. Ne morem se dotakniti moškega, ki ni moj mož, stric ali brat. Zato.” Od tod vzdevek “ga. Noof, ki se ne rokuje”, mi je dejala in se tako gromko zasmejala, da je skoraj zgrmela s kavča. Njen razkošni smeh je eden izmed razlogov, da sva se spoprijateljili. Bistra je in žilava.

Norčuje se iz ljudi, ki so uradniško zapeti ali neprijazni. Na enem izmed telefonov ima zvonjenje nastavljeno na glasbo iz televizijske nadaljevanke Talenti v belem. Po 20. letu je zavrnila snubce, ki so bili všeč njeni družini, ker se je odločila, da se bo poročila z ljubljenim Samijem. Meni, da si je, ko je bila najstnica, vsaj desetkrat ogledala Titanik; v Saudovi Arabiji so kinematografi prepovedani, do priljubljenih devedejev pa ni težko priti, ne glede na to, kaj pravijo konservativni šejki. (Ko sem se spomnila, da je v Titaniku tudi prizor, v katerem je neporočena junakinja prikazana pri precej strastnem spolnem odnosu, niti trznila ni. “Ja, nič zato,” je dejala, “to je njena kultura.”) Vse to vam pripovedujem, ker naju je potem Sami odpeljal v nakupovalno središče, kjer naj bi mi Noof pomagala izbrati novo abajo, do gležnjev segajoče vrhnje oblačilo, ki ga morajo nositi ženske v Saudovi Arabiji. Želim si, da bi si jo živo predstavljali, kako je stopila do garderobne omare v spalnici po eno svojih abaj, ki so vse črne.

Barvne so vedno pogostejše v Džidi, manj konservativnem pristaniškem mestu na zahodu, v Rijadu pa ženska, če ne nosi črne abaje, v javnosti še vedno spodbudi mrke poglede neznancev in morebitno grajo verske policije, ki patruljira po cestah. Abaja, ki jo je Noof potegnila iz omare, je imela sivo karirasto obrobo s kancem živo rdeče v vzorcu – kupila si jo je v Džidi. In žepe, zelo priročne, tisti za mobilec je bil našit v levem rokavu. Noof je stresla z rameni in si nadela ogrinjalo čez krilo in bluzo, kot bi si nadela pelerino. Po sredini ga je zapela in navzven je bila videti kot dolg črn trikotnik. Črno tarho, dolgo arabsko naglavno ruto, si je ovila okrog las in pod brado in še enkrat čez glavo. “Kje imam torbico?” je vprašala. Sami ji jo je prinesel. Potem si je, tik preden je stopila skozi vhodna vrata stanovanjskega poslopja, preostali del tarhe vrgla čez obraz in že je izginil, videti je bilo samo še kožo njenih neorokavičenih rok. Sedli smo v toyoto, ona in Sami spredaj, in se odpravili po večernih nakupih.

Litanija “edina država na svetu” s takimi pravili je v zvezi s Saudovo Arabijo dobro znana, delno zato, ker omogoča izzivalne naslove novic, pisanih za tujce, ki takšne ureditve ne odobravajo: edina država na svetu, ki ženskam prepoveduje voziti avto. Edina država na svetu, v kateri zahtevajo, da ima vsaka odrasla državljanka zakonitega moškega varuha, očeta ali moža ali drugega sorodnika, ki jo nadzoruje in ji mora uradno dovoliti, da zaprosi za potni list, opravi nekatere pravne zadeve ali odpotuje na tuje. Zadnja država (poleg Vatikana), ki je ženskam podelila volilno pravico; registracija volivk je potekala šele pred šestimi meseci in ženske, ki živijo predaleč od vpisnih mest, da bi se tam zglasile peš, so morali pripeljati moški. V Saudovi Arabiji imajo vse restavracije, v katerih strežejo moškim in ženskam, ločene prostore za obedovanje, ene za “samske”, kar pomeni moške, druge za “družine”, kar pomeni ženske in otroke in moške v njihovi družbi, ki so bližnji sorodniki. Moški in ženske, ki niso v krvnem sorodstvu ali poročeni, se lahko pretvarjajo, da so, a tvegajo, da jih verska policija nažene iz restavracije; zakon in družbene norme jim prepovedujejo, da bi sedeli skupaj.

Več si preberite v februarski številki revije National Geographic.

Video.
Posnetek je v angleščini.