Denali

Čuvaji v narodnem parku in rezervatu Denali pravijo vrhuncu turistične sezone – od junija do začetka septembra, ko se tja vsako leto zgrne večina obiskovalcev – “sto dni kaosa”. Vhod v park na začetku denalijske 148-kilometrske Parkovne ceste na poletno jutro včasih res spominja na prometno konico na avtobusni postaji Pristaniške uprave na Manhattnu. Po zvočnikih razglašajo čas vkrcavanja na avtobuse in obiskovalci iz najrazličnejših držav se gnetejo okrog blagajn za prodajo vstopnic. Večina obiskovalcev narodnega parka Denali je potnikov s turističnih ladij. Park in njegov bogati živalski svet si povečini ogledujejo skozi okna avtobusov. “Če pa iščete samoto, je ni težko najti,” pravi čuvajka Sarah Hayes, ki pomaga pohodnikom pri pripravah na pustolovščine. “Imamo skoraj 2,5 milijona hektarov veliko območje. To je večinoma brezpotje, po katerem se živali nemoteno klatijo. Dostopno je vsakomur, ki stopi iz avtobusa.” Takoj ko avtobus odpelje s parkirišča, ljudje pritisnejo nosove na šipe, se oklenejo fotoaparatov in kamer in v različnih jezikih navdušeno ugibajo, kaj jim bo prineslo na pot.

Kliknite na sliko za povečavo.

Nekaj potnikov povprašam, kaj bi radi videli. “Losa!” “Grizlija!” “Karibuja!” “Volka!” Po osmih kilometrih vožnje zagledamo prvo žival. “Veverica!” vzklikne otrok in ves avtobus prasne v smeh. Po 24 kilometrih vožnje asfalt preide v makadam in osebnih avtomobilov ni več. Še nekaj kilometrov naprej izginejo drevesa. Ko se v daljavi pojavijo vrhovi Aljaškega gorovja, se zavemo prostranosti tega kraljestva narave. Voznik upočasni. “Že štirinajst dni se skriva,” reče in zvozi oster ovinek. “Verjetno pa danes bo …” Ko se skozi meglico zariše veličastna gora, ducat glasov v en glas dahne: “Denali!” Ob pogledu na najvišjo goro Severne Amerike, ki sega 6190 metrov visoko, se ponuja osupljiv prizor, a kaj, ko so v toplem vremenu pobočja pogosto ovita v oblake. Gora je bila pomembna v ljudskem izročilu atabaško govorečih staroselcev. Poimenovali so jo Denali, ‘Veliki’. Leta 1896 jo je zlatokop William Dickey preimenoval v Mount McKinley v čast Williamu McKinleyju, politiku iz Ohia in neomajnemu zagovorniku zlatega standarda, ki je leto zatem postal 25. predsednik ZDA. Predstavniki zvezne države Ohio so v kongresu desetletja uspešno preprečevali poskuse, da bi goro preimenovali. Potem pa je lani poleti Obamova vlada uveljavila svojo izvršilno vlogo in gori vrnila prvotno ime. Videti Denali ali grizlija ali morda za hip celo volka so poglavitni trije razlogi, zaradi katerih ljudje prihajajo v ta narodni park. Vse do leta 2010 je imel obiskovalec več možnosti, da bo videl volka v divjini kot izmuzljivega Velikega, ki se razkrije zgolj vsak tretji poletni dan.

Po letu 2010 pa je videti vse manj volkov. Po izsledkih raziskave o možnostih videvanja prosto živečih živali vzdolž Parkovne ceste so leta 2014 opazili volkove le še na šestih odstotkih voženj – to je kar 45 odstotkov manj kot leta 2010. Parkovni biologi poročajo, da se je število volkov v parku zmanjšalo z več kot sto pred desetletjem na manj kot 50 lani. Denali sem obiskal tudi, da bi ugotovil, kaj je vzrok za to. “VREMENARJA RES NERAD razglasim za lažnivca, vendar tam doli nikakor ni bilo 34 stopinj pod ničlo,” je dejal pilot Dennis Miller, ko se je najino s smučmi opremljeno letalo dvignilo iznad zasnežene vzletne steze pri upravi parka. Zavit v pol ducata slojev obleke in zagozden za njegovim hrbtom sem ga v majhni kabini opazoval, kako je zmajeval z glavo. “Presenečen bom, če bo ves dan tako toplo,” je dodal. Nekaj minut pozneje sva v levi slušalki zaslišala prvega z radijskim oddajnikom opremljenega volka; njegov signal je ujela antena na levi strani letala. Miller je obrnil in piski so se uravnotežili, da sva jih slišala z leve in desne. Piskanje se je okrepilo, ko sva prečkala mejo parka in poletela nad koridorjem Stampede, ki se zajeda v park in kjer so zemljišča v državni, okrožni in zasebni lasti. “To bo samica iz krdela East Fork,” je pripomnil Miller. “Novembra smo našteli vsaj 15 volkov, a smo pred dvema tednoma, 6. marca, samca z ovratnico našli mrtvega. Od takrat sem videl le eno sled.” Sledeč signalu se je spustil in vijugal nad rečno dolino, kjer se je osamljena volčja sled izgubila med drevesi. Letalo je obrnil na levi bok in z očmi preiskoval teren. “Naredil bom samo en prelet,”je dejal, še ostreje zavil in priprtih oči pogledoval proti tlom. “Če me bo kateri izmed fantov v hišah spodaj videl krožiti, lahko pride ven, poskuša ugotoviti, kaj iščem, in ga ustreli.”

Zadnje štiri dni sem letal naokrog z Millerjem in biologom Urada za narodne parke, ki se v snežnih, svetlih marčnih dneh posveča volkovom. Čim smo v parku opazili volka, ki sta ga želela opremiti z ovratnico, sta poklicala ekipo s helikopterjem. Priletela je, se spustila na tla in ga uspavala. Omamljeni živali biologi nadenejo ovratnico. Odvzamejo ji tudi vzorce krvi in dlake v upanju, da bodo zapolnili prenekatero vrzel v našem poznavanju zdravja, vedenja in genetike ene najbolj napačno razumljenih živali na svetu. Te raziskave so nadaljevanje pionirskega dela ekologa Adolpha Murieja, enega od prvih znanstvenikov, ki so v divjini preučevali denalijske volkove. Leta 1939, ko je Murie izpeljal prvo izmed številnih odprav v takratni narodni park Mount McKinley, so volkovi veljali za škodljivce. Čuvaji Urada za narodne parke so streljali nanje ob vsaki priložnosti. Muriejeve raziskave pa so pokazale, da imajo volkovi in drugi končni plenilci v zdravih habitatih ključno vlogo; pri upravljanju parkov se je zavzemal za varstvo celotnih ekosistemov in ne le posameznih vrst. Drugi vplivni znanstveniki in misleci so mu sledili v Denali. V odprti gorski pokrajini, v kateri skoraj ni dreves, so razmere nadvse primerne za opazovanje živalstva. To prostrano območje še vedno divje Amerike je navdihnilo in utrdilo številne visokoleteče ideale, na katerih danes temelji delovanje Urada za narodne parke, ter spremenilo pogled na vlogo parkov in njihovih varuhov. Prav tu so se oblikovale številne danes splošno sprejete vrednote varstva okolja in odločanja na podlagi znanstvenih dognanj. Tu ima korenine ameriški Zakon o divjini (Wilderness Act) in tu je bilo zasejano seme nekaterih najvplivnejših okoljskih pobud v ZDA.

Več si preberite v februarski številki revije National Geographic.

Video.
Posnetek je v angleščini.