Z begunci na poti
Eden. Ena. Deset. Sto. Tisoč.
Deset tisoč. Sto tisoč. Milijon.
Deset milijonov …
Število ljudi, ki bežijo iz domovine v praznino in se v kolonah premikajo mimo nas, se počasi zvišuje do nepredstavljivosti. Številka je tako visoka, tako neresnična in tako neoprijemljiva, da onemi. Ničesar ne pove. Z lahkoto bi zdrsnila mimo mene. A podobe fotografov Jošta Franka, Jake Gasarja, Arneja Hodaliča, Cirila Jazbeca, Mateja Povšeta, Matica Zormana (in številnih drugih) spregovorijo: vsak, vsaka, ki sestavlja to število, v sebi nosi svojo zgodbo. Ob pogledu na fotografije se nepredstavljivo število preoblikuje v eden, ena …
Na njih vidim vse tisto, česar tam ni. Umaknem pogled. Ko fotografije prikazujejo apokaliptične prizore, jih težko gledamo – ne zaradi tistega, kar je vidno, temveč zaradi groze, ki je ne morejo prikazati, pravi Ariella Azoulay, avtorica obsežnega dela Državljanski sporazum o fotografiji (The Civil Contract of Photography, 2008). V ospredju fotografije Mateja Povšeta je moški z dojenčkom v naročju. Za njim hodi žena. Dežuje. Mraz je in bliža se noč. Oba zreta v fotografa. Za njima je šotorišče. Razsuto in bedno. Ariella Azoulay ima prav. Hitro umaknem pogled, pa ne zaradi oprijemljivih objektivnih zapisov, ki jih je ujel v objektiv fotograf, temveč zaradi mučnih vprašanj, ki ostajajo brez odgovora. Intimna, globalna, površna, zelo stvarna … Njuni odgovori, tisti osebni, so za opazovalca izgubljeni. Od kod sta? Jima je bilo lepo doma? Kje so njuni prijatelji, starši, bratje, sestre …
Še lahko sanjata? Se imata še rada? Kako jima je sploh ime? Ali pa sta na poti izgubila celo ime? Osebna zgodba ostaja samo njuna, pa vendar postane del mene. Številke se spremenijo v ljudi. Eden, ena in nič več. Ampak te fotografije so bile posnete v naši bližini. Tudi v Sloveniji, kot recimo fotografija Jake Gasarja, ki prikazuje policiste v bojni opremi, kako stojijo pred beguncem s spečim otrokom v naročju. Smo v vojni? Ne, policisti le varujejo schengensko mejo. Tako kot jim je naročeno. A zakonskih določil, ki so neuresničljiva, pač ni mogoče uresničiti, opozarja nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic. Ljudem, ki jim je v kriznih razmerah težko, bi morali trpljenje olajšati, ne pa ga prek vseh razumnih meja še povečevati. Eden. Ena. Deset. Sto. Tisoč. Deset tisoč. Sto tisoč. Milijon. Deset milijonov fotografij nastaja to jesen v naših krajih. Bolečih dokumentov tega časa.