Novi New York

Pred davnimi časi, bil sem osemletni deček, sem stal na strehi dvonadstropne stanovanjske hiše v Brooklynu. Takrat sem prvič občutil prevzetost, ko sem se ozrl okrog sebe. Bilo je leta 1943 in le nekaj tednov prej smo se iz vlažnega pritličnega stanovanja zraven hrupne tovarne preselili v neogrevano stanovanje v vrhnjem nadstropju. Še nikoli nisem bil sam na strehi. Bilo je prenevarno, je dejala mama – prepad, ki so ga zgradili ljudje.

Ob mraku, ko so se prijatelji odpravili domov k večerji, mama pa po nakupih, sem se obotavljivo vzpel po stopnicah kvišku. Kot da nočem zamuditi priložnosti, kakršna se ponudi le enkrat v življenju. Odsunil sem vrata in stopil v svet desk, kamenčkov, dimnikov, golobov, ki so grulili v golobnjaku, in vrvi za obešanje perila. Tisti hip sem začutil, da se mi je življenje spremenilo. Na zahodu, daleč onstran pristanišča, je sonce tonilo v pokrajino, ki sem jo poznal zgolj kot “Jersey”. Oblaki so počasi valovali sem ter tja, v ospredju temni, v daljavi oranžno obrobljeni. Po reki so zložno drsele tovorne ladje in na črni gladini zarisovale tanke bele črte.

Na Manhattnu so se visoke temne zgradbe pogrezale v vse gostejšo temo. Bil je vojni čas in nihče ni imel prižganih luči. Nad oddaljeno nazobčano gmoto je migotalo nekaj zvezd, drobnih luknjic, ki so predirale zaveso z oblaki prepredenega temnomodrega neba. Pod menoj so se pele strehe kakih petdesetih hiš. En sam vrtoglav preplet oblik, barv in skrivnostnih senc, ki so se dvigale onkraj meja tistega, čemur smo pravili “soseska”. Poskusil sem nekaj reči, a iz sebe nisem spravil niti besede. Takrat še nisem znal popisati svojih občutij. Prevzetost bi bila zagotovo prava beseda. V svojem dolgem, bogatem življenju sem bil še velikokrat prevzet. Le prestopiti sem moral neoznačene meje domače soseske in se odpraviti “tja čez v New York”. Tako smo rekli, kadar smo imeli v mislih Manhattan. Pod okni naše dnevne sobe se je razprostirala Sedma avenija, po njej so se proti severu in jugu pomikali tramvaji.

Na Deveti ulici je mežikal vhod na postajo podzemne železnice. Vlaki so bili silovito, kovinsko hrupni. Drveli so v črne predore, spet hušknili iz teme in se ustavili na Četrti aveniji; vrata so se odpirala, razkrila nebo, ljudje so izstopali in vstopali, vrata so se zapirala. Nato so se vlaki spet pognali naprej in se namenili proti čudežnemu Manhattnu. Z mlajšim bratom Tomom sva se najraje vozila v prvem vagonu. Stala sva ob zastekljenih vratih in gledala, kako se v daljavi zarisujejo postajališča, se bližajo, večajo in napolnjujejo s svetlobo. S podzemno sva se večkrat odpeljala v soseski Chinatown in Little Italy. Zven tujih jezikov. Izveski z nerazumljivimi, na roko narisanimi znaki. Velikanske zgradbe so prebadale nebo nad Manhattnom, tako drugačne od nizkih, vodoravnih nizov hiš v Brooklynu. Tistega meglenega dne, bil je julij 1945, ko je bombnik B-25 treščil v Empire State Building, sva se s Tomom s podzemno železnico odpeljala na 34. ulico, da bi si ga ogledala.

V letih, ki so sledila, sem vzljubil hojo, stripe, risanje, Dodgerje, branje in igranje uličnega bejzbola ter glasbo Billie Holiday, Edith Piaf, zlasti pa Franka Sinatre. Tako kot vsi drugi v tistem času in prostoru sem bil brez prebite pare. A iz radijskega sprejemnika v naši kuhinji so donele popevke, in ko sem hodil po ulicah v šolo, knjižnico ali park, sem si požvižgaval znane melodije. V najstniških letih sem včasih ob koncu tedna vstopil v vagon podzemne železnice, izstopil na postajališču, kjer še nikdar nisem bil, in se odpravil na potep. Ogledoval sem si družinske hiše, hiše z najemniškimi stanovanji, igrišča, šole, trgovine, cerkve, sinagoge. Poskušal sem si predstavljati življenje ljudi, ki jih nisem poznal. Vsaka nova soseska se je zdela nekako domača, a skrivnostna hkrati. Že takrat sem si, ne da bi se tega zavedal, uril pisateljsko domišljijo, na sledi zgodbam o tem ogromnem mestu in njegovih prebivalcih.

Nisem več star osem let, pa tudi 18 ne. Štejem jih 80. Mesto, ki mi je dalo življenje, me ne prevzema več s tolikšno silovitostjo. Pa ne zato, ker bi me mučila nostalgija za preteklimi časi. Newyorčani vemo, da živimo v živahnem mestu, ki se nenehno spreminja, razvija in dograjuje. Včasih na bolje, drugič ne. Že davno se je moja generacija Newyorčanov naučila izgubljati. Zlasti navijači Dodgerjev. Da, celo najboljši metalci v zgodovini bejzbola so zgrešili šest od desetih metov, zato nas je bejzbol veliko naučil o življenju. Toda vrsteči se porazi ob koncu 40. in v začetku 50. letih minulega stoletja na tekmah z Yankeeji v Svetovni seriji so bili strahotni in boleči. Naše geslo je navadno bilo: “Počakajmo do prihodnjega leta.” In smo čakali. Do leta 1955. Ko je Brooklyn tistega leta v Svetovni seriji končno zmagal, je eden zmed časopisov oznanil: “Dočakali smo prihodnje leto.” A že dve leti pozneje smo izgubili Dodgerje, saj so se nenadoma preselili v Kalifornijo.

Kliknite na sliko za povečavo

Seveda smo izgubili tudi stadiona Ebbets Field in Polo Grounds, nazadnje še prvotni stadion Yankeejev. Izgubili smo stari Madison Square Garden, pa tudi boksarski klub Stillman’s Gym, kjer sem prvič videl vaditi velikega boksarja Sugarja Raya Robinsona. To so bile preproste cerkve in katedrale brez kupol, svetišča posvetne religije, ki ji pravimo šport. Izguba je bila nekaj nezaslišanega. Tako se nam je vsaj zdelo. Soseske so se seveda spremenile, nekaterih ni več. Heroin je v mojo sosesko zašel sredi 50. let minulega stoletja in prikrajšal za radost številne priseljenske delavske starše, ki so noč za nočjo objokovali zavoženo prihodnost svojih v Ameriki rojenih otrok. Še pogubnejša je bila epidemija cracka v 80. letih. Prva generacija Newyorčanov iz delavskega razreda, ki je izkoristila ugodnosti zakona ‘GI Bill’ (kdor je služil vojsko med drugo svetovno vojno, je imel pravico do brezplačnega izobraževanja), se je začela kmalu odseljevati. Domotožje po New Yorku so ti ljudje raznesli po vsej državi, kot bi bilo osebna prtljaga. Leta pozneje sem od nekaterih prejel pisma, prežeta z žalostjo zaradi boleče izgube. Razumel sem njihove občutke.

Kliknite na sliko za povečavo

Tudi mene so pogosto navdajali. Bil sem novinar, zakoreninjen v New Yorku. Iščoč zgodbe sem raziskoval njegove ulice in soseske. Vendar sem se veliko potepal tudi po tujih deželah. Mehiko sem vzljubil zaradi tamkajšnjih ljudi, glasbe, hrane, književnosti. Živel sem v Barceloni, Rimu, Portoriku in na Irskem. Poročal sem o vojnah v Vietnamu, na Severnem Irskem, v Nikaragvi in Libanonu. Kamorkoli sem šel, sem bil sprehajalec ( flâneur), kakor tej vrsti novinarjev pravijo Francozi. Poskušal sem videti, ne le gledati. Vozniški izpit sem opravil šele pri 36 letih. Pred leti sem prebral nekaj besed irskega pesnika, nobelovca Seamusa Heaneyja, ki so mi razjasnile stvar ali dve o mojem značaju in značaju meni podobnih. “Če si stkal trdne vezi s svetom, iz katerega izhajaš, in si vpet v tesne odnose in zveze,” je dejal, “si globoko v sebi vedno svoboden; po svetu se lahko potepaš, ker veš, kam spadaš – imaš kraj, kamor se lahko vedno vrneš.” Kraj, kamor se lahko vedno vrnem, je zame očitno še zmeraj New York.