Zadnja odjuga

Pozno neke spokojne novembrske noči so v vasi Niaqornat na zahodni obali Grenlandije, približno 500 kilometrov nad severnim tečajnikom, zalajali vlečni psi. Nekaj vaščanov je posumilo, a nihče ni vedel zanesljivo, ali so psi res slišali izdihovanje narvalov. Ti kiti samorogi z vibastim rogom navadno ob tem času leta med selitvijo na jug priplavajo v Uummannaški fjord. Naslednjega jutra je večina mož iz vasi v majhnih čolnih odplula, da bi poskusila ujeti narvala, tako kot grenlandski Inuiti počno že stoletja – le da dandanes mečejo harpune z motornih čolnov, ki zmorejo 30 vozlov na uro, in plen pokončajo z močnimi puškami.

Popoldne so se lovci pod sivim nebom, ki je vse bolj tiščalo k tlom, vrnili in zvlekli čolne na suho. Iz živo popleskanih hiš se je prikazalo še nekaj od 50 prebivalcev Niaqornata in se zbralo pri starem oskrbniku vaške elektrarne. Pred devetimi leti je prišel živet sem z juga Grenlandije, kjer je rejcev ovac krepko več kakor lovcev na kite, k domačinki, ki jo je spoznal na spletni strani za zmenkarije. “Narvala še nisem ujel,” je dejal. “Morda to sezono.” Živali so se znabiti izmuznile zasledovalcem. Ali pa jih nemara sploh ni bilo in so se še vedno zadrževale na poletnih območjih dalje na severu, širjenje ledu na morju jih še ni pognalo proti jugu. Najsi je bil razlog tak ali drugačen, lovci so se vrnili z manjšim plenom: s kolobarjastimi tjulnji, njihovim osnovnim živilom. Živali so v nekaj minutah odrli, meso razrezali in odnesli v plastičnih vrečkah. Navdušenim otrokom so razdelili grižljajčke surovih jeter. Razen nekaj okrvavljenih skal in precej porezanih plavuti je sleherna sled o tjulnjih izginila. Izginja pa tod še nekaj drugega: način življenja. Mladi bežijo iz ribiških vasic, kot je Niaqornat.

Nekatere vasi se le s težavo prebijajo. Kulturi, ki se je tu razvijala več stoletij in se prilagodila sezonskemu širjenju in umikanju morskega ledu, zdaj preti, da se bo led za vselej umaknil. Ali lahko taka kultura preživi? Kaj bo izgubljenega, če se ji ne bo uspelo obdržati? Egede je na obali ponazoril, kako je slišati, ko se narval požene na površje po zrak. “Prav slišite, kako diha,” je dejal. Globoko je zajel sapo, jo zadržal in potem s huškom silovito izdihnil: “Takole.” KO MORJE ZAMRZNE, se svet na severu iznenada zveča. Svetal dan se krajša, obzorje pa širi. Grenlandci, vseh 56.000, živijo zazrti na morje, s prostrano notranjostjo, kjer ni mogoče živeti, za hrbtom. Čez ledenike in prepadne fjorde, ki ločujejo razsejane obalne kraje, ne vodi nobena cesta. Dandanes pomagajo te naselbine povezovati letala, helikopterji in hitri motorni čolni – tradicionalno pa je, vsaj v najsevernejših krajih, kot je Uummannaq, prav morski led prinesel konec osami in jesenskemu malodušju, značilnemu za male naselbine. Pozimi je mogoče čez zaledenelo morje priti s pasjo vprego, motornimi sanmi, celo s taksijem in tovornjakom cisterno.

Odkar so Inuiti na Grenlandiji, je zima čas obiskov, popotovanja in lova. Od 2200 ljudi, ki živijo v Uummannaškem fjordu, jih več kot pol prebiva na istoimenskem otoku, na pobočjih 1170 metrov visoke Srčaste gore (Uummannaq po grenlandsko). V vasi so strme, ozke ceste, po katerih vozijo avtomobili; pa trgovine, bolnišnica in lokali. To je trgovsko in družabno središče celotnega območja, kraj, kamor ljudje iz sedmih odročnih naselbin, kakršna je Niaqornat, pošiljajo otroke v srednjo šolo in hodijo po nakupih. V Uummannaqu si lahko avtomehanik, socialni delavec ali učitelj. V naselbinah pa se ljudje preživljajo z lovom in ribolovom. Tjulnje in kitovo meso sta pomemben del njihove prehrane, a izvažati ju je večidel prepovedano. Pravi denar prinaša riba navadni morski jezik. V številnih naselbinah stojijo predelovalnice rib v lasti državnega podjetja Royal Greenland, kjer navadne morske jezike predelujejo in pakirajo za izvoz. Te ribe lovijo vse leto. Ko ni ledu, ribiči po fjordu razporedijo dolge parangale s stotinami trnkov z vabami. Pozimi vsekajo v morski led globoke luknje in vanje potopijo tudi več sto metrov dolge parangale, ulov pa izvlečejo z vitli. Na dober dan lahko ribič natovori na čoln ali sani s pasjo vprego tudi četrt tone in več teh ploskih temnorjavih rib in jih za nekaj sto evrov proda Royal Greenlandu.

Čeprav ribolov številnim družinam prinaša lep zaslužek, najmanjša naselja ne bi preživela brez velikodušne državne pomoči. Tudi v najodročnejših skupnostih imajo pristajališče za helikopterje, mobilne telefone, trgovino, zdravstveno postajo in osnovno šolo – vse denarno podprto z danskimi državnimi dotacijami v višini 520 milijonov evrov na leto, kar znese četrtino grenlandskega bruto domačega proizvoda. Grenlandci, ki sanjarijo o dokončni osamosvojitvi od nekdanjih kolonialnih gospodarjev – v popolni pristojnosti Danske so še zunanje zadeve, obramba in denarna politika – stavijo upe na bogastvo rudnin in nafte v priobalnem morju. Toda nahajališč nafte še niso začeli izkoriščati in po neki nedavni raziskavi bi bilo treba za rudarjenje pripeljati toliko delavcev, da bi utegnil Grenlandci postati manjšina na svoji zemlji.