Želja po spremembah

V Hamburgu so vedeli, da bodo doživeli bombardiranje, zato so imeli vojni ujetniki in prisilni delavci le pol leta časa za postavitev velikanskega protiletalskega zaklonišča. Dogradili so ga julija 1943. Kocka brez oken, zgrajena iz armiranega betona, z dva metra debelimi zidovi in še debelejšo streho, se je kot srednjeveški grad dvigala nad parkom ob reki Labi. Protiletalski topovi, ki so moleli iz štirih stolpov, bodo zavezniške bombnike sklatili z neba, so obljubljali nacisti, nekaj deset tisoč Hamburžanov pa bo našlo varno zavetje za neprebojnimi zidovi.

Britanski bombniki, ki so le nekaj tednov po dograditvi zaklonišča ponoči prileteli iznad Severnega morja, so se orientirali po zvoniku cerkve sv. Nikolaja v središču mesta. Odvrgli so cele oblake trakov iz kovinske folije, da so preslepili nemški radar in zmedli protiletalske topničarje. Bombardirali so stanovanjske četrti in zanetili neugasljiv požar, ki je uničil polovico Hamburga, v njem pa je umrlo več kot 34.000 ljudi. Orjaški ognjeni zublji so povzročili tako močne vetrove, da je ljudi kar posrkalo v plamene. Cerkveni zvonovi so pozvanjali kot iz uma.

Zvonik cerkve sv. Nikolaja, ki je kakor po čudežu preživel bombardiranje, še danes stoji kot t. i. Mahnmal – spominsko znamenje, ki Nemce opominja na nacistični pekel. Tudi protiletalsko zaklonišče je Mahnmal, le da ima danes nov pomen. Iz znamenja, ki je opominjalo na sramotno preteklost Nemčije, so ga spremenili v up zbujajočo podobo vizije nemške prihodnosti. V osrednjem prostoru zaklonišča, kamor so se nekoč ljudje zatekli pred požarom, v rezervoarju, visokem kot petnadstropna hiša in s prostornino dva milijona litrov, ogrevajo vodo in z njo nato oskrbujejo približno 800 gospodinjstev v mestni četrti. Za ogrevanje vode uporabljajo plin iz komunalne čistilne naprave, odpadno toploto iz bližnje tovarne in sončne kolektorje na strehi zaklonišča, ki slonijo na starih topovskih kupolah. Zaklonišče poleg tega pretvarja sončno energijo v električno: obloga iz solarnih plošč na njegovi južni strani dovaja v električno omrežje dovolj elektrike, da z njo oskrbujejo tisoč gospodinjstev. Na severnem obrambnem zidu, s katerega so nekoč protiletalski topničarji zrli na plamene, ki so se dvigali iz mestnega središča, se iz kavarne na prostem odpira pogled na spremenjeno podobo mesta. Danes je po Hamburgu nameščenih 17 vetrnih turbin.

Nemčija je prva država na svetu, ki stopa po poti epohalne preobrazbe, ki ji pravijo Energiewende – energetski preobrat. Po mnenju znanstvenikov jo bodo morale opraviti vse države, če se bomo želeli izogniti podnebni katastrofi. Med velikimi industrijskimi državami je Nemčija vodilna na tem področju. Lani so tam približno 27 odstotkov električne energije pridobili iz obnovljivih virov, kakršna sta vetrna in sončna energija. To je trikrat več kot pred desetletjem. Spremembe je pospešila nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi na Japonskem leta 2011 – takrat je kanclerka Angela Merkel oznanila, da bo Nemčija do leta 2022 ustavila vseh svojih 17 jedrskih reaktorjev. Devet so jih že izklopili in z obnovljivimi viri več kot nadomestili izpad.

To, zaradi česar je Nemčija tako zelo pomembna za vse nas, pa je povezano z vprašanjem, ali lahko popelje svet iz odvisnosti od fosilnih goriv. Znanstveniki pravijo, da se bodo morali v tem stoletju izpusti ogljika, ki povzročajo segrevanje planeta, tako rekoč povsem ustaviti. Nemčija, ki je po gospodarski moči četrta država na svetu, obljublja nekaj najobčutnejših zmanjšanj izpustov – do leta 2020 jih namerava zmanjšati za 40 odstotkov v primerjavi z letom 1990, do leta 2050 pa za najmanj 80 odstotkov. Ali bo obljube izpolnila, za zdaj še ni povsem gotovo. Nemška energetska revolucija se je začela z aktivizmom: posamezniki in energetske zadruge (nem. Genossenschaften), v katere so vključeni domačini, so izpeljali polovico naložb v obnovljive vire energije. Medtem konvencionalne energetske družbe, ki so jih nagle spremembe neprijetno presenetile, pritiskajo na vlado kanclerke Merklove, naj upočasni prehod. Država še vedno veliko več elektrike pridobi iz premoga kot iz obnovljivih virov.

Energetski preobrat bo še dolgotrajnejši v prometu in ogrevanju, ki skupaj prispevata v ozračje več ogljikovega dioksida (CO2) kakor termoelektrarne. Nemški politiki včasih primerjajo svoj Energiewende s pristankom Apolla na Luni. Vendar so za ta dosežek potrebovali manj kot desetletje in večini Američanov ni bilo treba storiti drugega kot spremljati ga na televiziji. Energetski preobrat pa bo trajal veliko dlje in v njem bo udeležen prav vsak Nemec – več kot poldrugi milijon ljudi, skoraj dva odstotka prebivalstva, že danes prodaja elektriko v omrežje. “To je projekt za vso generacijo; trajal bo do leta 2040 ali 2050 in cilje bo težko doseči,” je dejal Gerd Rosenkranz, analitik pri svetovalnem podjetju Agora Energiewende iz Berlina. “Za posamezne porabnike to pomeni dražjo elektriko. A če v anketi vprašate ljudi ‘Želite energetski preobrat?’, jih 90 odstotkov odgovori pritrdilno.” Zakaj, sem se spraševal, ko sem lani spomladi potoval po Nemčiji. Zakaj se energijska prihodnost kaže v tej državi, ki je bila še pred 70 leti povsem razdejana od bomb? Bi se to lahko dogajalo kjerkoli?