Morski volkovi

Se nama bo danes nasmehnila sreča?” je navrgel Ian McAllister. Stala sva na otočku 13 kilometrov zahodno od celinske Britanske Kolumbije. Bil je gozdnat in vetroven, eden izmed tisoč podobnih otokov pred viharno tihomorsko obalo, prav nič drugačen od drugih čeri med Kanado in Japonsko, na katerih poležavajo tjulnji. Moj odgovor, da verjetno spet ne bom imela sreče, je odpihnil aprilski veter. Sicer pa se je McAllister – okoljski aktivist, fotograf in šepetalec volkovom – tako ali drugače že odločil. Namestil se je med izpranim lesom, ki ga je na obalo naplavilo morje. Enako sem storila tudi sama.

Pred nama se je raztezal nekaj sto metrov dolg prodnat nasip, s katerim je bil ob oseki najin otoček povezan s sosednjim. Tako varno ugnezdena v skrivališčih sva pozorno opazovala zlato zelene skrivenčene sitke in cedre, haloge in morsko travo na sosednjem otoku. In kar na lepem se mi je nasmehnila sreča. Iz grmičja je stopil bled, spotegnjen volk in jo mahnil po brežini do peščene obale nasproti naju. S smrčkom je pobrskal po morski travi. Šapo je položil na nekaj in tisto začel trgati z zobmi – morda je bil mrtev losos. Kmalu se mu je pridružil še en volk. Dotaknila sta se s smrčkoma, se napotila k prodnatemu nasipu in jo počasi mahnila proti nama, preiskujoč obrežne lokvice. V naši kolektivni predstavi se volkovi podijo po tundri za severnimi jeleni, klatijo po prostranih iglastih gozdovih ali zalezujejo zablodele ovce. So zveri, lovijo lose, snežne koze, severne jelene in druge parkljaste živali. To res velja za volkove, ki živijo v notranjosti celine, morda le nekaj streljajev od morske obale. Tu pa je drugače. Na obali Britanske Kolumbije celi rodovi volkov niso še nikoli videli snežne koze ali losa. Nekateri morda niti jelena ali košute.

Časopisi na zahodu Severne Amerike že desetletja pogosto poročajo o volkovih – o naraščanju in zmanjševanju volčjih populacij, o razpravah, ali je te populacije smiselno upravljati in kako. Preučujejo jih in portretirajo bistvene značilnosti, jih omalovažujejo in poveličujejo. Človek bi pomislil, da o njih vemo pravzaprav že vse, kar je mogoče vedeti. A razen vrste Homo sapiens je le malokatera vrsta sesalcev bolj prilagodljiva ali naseljuje bolj raznolika življenjska okolja kakor Canis lupus. In kot kaže, so volkovi, ki živijo na obalnem območju Britanske Kolumbije, edinstveni. Chris Darimont iz organizacije Raincoast Conservation Foundation že deset let zelo podrobno preučuje obalne volkove in jih brezskrbno označuje za “najnovejše kanadske morske sesalce”. Seveda ima v mislih le povečano zanimanje znanstvenikov zanje. Volčji par, ki je opravil že pol poti čez kopenski most, sva si lahko dobro ogledala.

Volkulja na desni je bila od starosti že povsem osivela. “Alfa samica,” je zaklical McAllister. Dlako na obrazu je imela oguljeno, kot bi bila stara plišasta igrača. Oči so spominjale na gladka okrogla gumba. Volk, alfa samec Adonis, je bil svetlorjav, na plečih ga je krasila mehka, črnikasta griva. Volkova sta dosegla najino obalo. Vse bliže sta prihajala. Vse večja sta bila. Končno se je matriarhinja ustavila in naju pogledala. Sovražno, renčeče je zakašljala in izginila ob obali. Adonis je dvignil glavo, zavzel pokončnejšo, bojevitejšo držo, prebadal me je z jantarnimi očmi – in se še kar približeval. Počasi, odločno, drzno – za McAllisterja se ni zmenil in je stopal naravnost proti meni.

VEČINA KANADČANOV ne bi znala kaj veliko povedati o odročni obali Britanske Kolumbije. Na jugu jo omejuje otok Vancouver, na zahodu sega do velikih otokov Haida Gwaii, na severu meji na jugovzhodno Aljasko. Med njimi, izpostavljena besnečim silam Tihega oceana, leži ta obala. Od enega njenega skrajnega konca do drugega je 400 kilometrov zračne razdalje. Vendar so ledeniki med zadnjo ledeno dobo tam izdolbli globoke fjorde in izoblikovali strmo, zelo razčlenjeno obalo. Oblivajo jo mrzli, s planktonom bogati morski tokovi, ki omogočajo izjemno obilje življenja. V morju in ob njem mrgoli kitov, morskih ptic, lososov, morskih levov in tjulnjev, po kopnem hlačajo grizliji, črni medvedi in medvedi duhovi, čudovita različica črnih medvedov z belim kožuhom. Vse skupaj, od obale do grebenov Obalnega gorovja, porašča v meglico ovit iglasti deževni gozd zmernih širin. Območje deževnega gozda zmernih širin obsega približno 65.000 kvadratnih kilometrov (malo več kot za tri Slovenije) in je eno največjih še ohranjenih na svetu. Poimenovali so ga deževni gozd Great Bear (Veliki medved).

V prvih letih novega tisočletja sta Ian McAllister in kanadski biolog Paul Paquet, ki se posveča volkovom, videla volkove na obali jesti losose; to je pritegnilo njuno pozornost. Ob podpori staroselcev sta povabila k sodelovanju študenta Chrisa Darimonta, da bi to podrobneje preučil. Območje raziskav je omejil na ozemlje Hejlcukov v osrednjem delu obale Britanske Kolumbije. Tretjino območja obsega voda, na kopnem pa je teren povečini brez cest in zelo strm, porasel z gozdom visokih sitk in ceder. Darimont in Paquet sta se odrekla uveljavljeni metodi zbiranja vzorcev krvi in dlake neposredno od živali. “Zbirala sva kakce,” mi je povedal Darimont. V mislih je imel volčje iztrebke, pa tudi volčjo dlako; oboje je bogat vir podatkov o življenjskem okolju, spolu, prehrani, genskih značilnostih in drugih spremenljivkah. “Volkovi se iztrebljajo na izbranih mestih in ne naključno kot jelenjad,” je pripovedoval Darimont, “pri tem redno uporabljajo ustaljene stečine.” Izločki iz zadnjičnih žlez “obogatijo” volčje iztrebke s sporočili, namenjenimi drugim volkovom. Sporočila radi puščajo na vidnih mestih, zlasti na križiščih stečin, kjer jih “prebere” dvakrat več mimoidočih. “Na otok sem navadno s čolnom pripeljal gorsko kolo in se potem deset ur potil med iskanjem iztrebkov po gozdnih vlakah ali stečinah,” je povedal Darimont.

Deset let, približno 5000 prevoženih kilometrov in 7000 vzorcev pozneje in po nešteto šalah o iztrebkih – steriliziranih, opranih, pospravljenih v vrečke, označenih in nazadnje shranjenih v kleti Darimontove mame – so ti začeli pripovedovati zgodbo. Podatki o obalnih volkovih so razkrili tisto, kar so številni prebivalci območja že vedeli: volkovi se hranijo z lososi. V času drstenja sestavljajo lososi 25 odstotkov volčje prehrane. Za pravo presenečenje pa so poskrbeli drugi podatki. Na začetku raziskave sta Darimont in Paquet domnevala, da so otoški volkovi preprosto navadni volkovi, ki se gibljejo med otoki in obalo, ko polovijo vso jelenjad, pa se preselijo drugam. A sodeč po podatkih lahko volkovi vse življenje preživijo na zunanjih otokih, kamor se lososi ne prihajajo drstit in kjer je malo ali sploh nič jelenjadi. Ti volkovi se raje parijo z drugimi otoškimi volkovi in ne z jedci lososov. Prehranjujejo se z vsem, kar najdejo na obali. Žvečijo rake vitičnjake. S halog obirajo ikre. Gostijo se s trupli kitov, ki jih naplavi na obalo. Odplavajo daleč na morje in spretno plezajo po čereh, da plenijo tjulnje, ki se nastavljajo soncu. “Kar 90 odstotkov prehrane teh volkov prihaja neposredno iz morja,” je povedal Darimont. Najpresenetljivejše pa so plavalne sposobnosti obalnih volkov. Pogosto preplavajo kilometre morja, ki ločuje otoke.