Mogočna neurja

Nekaterih reči se najbolje naučiš, kadar vlada zatišje,” je napisala Willa Cather, pisateljica Velikih planjav, “spet drugih ob hudi uri.” Ni mislila na tamkajšnje vreme, pa bi čisto lahko. Osrednji deli ZDA vsako leto omogočajo pravo šolo v naravi. Ravnine od marca pa do oktobra gostijo tisoče na pogled lepih, a silovitih neviht. Vreme in zemeljsko površje združita moči in skupaj ustvarjata slikovite in apokaliptične prizore.Kadar suhi zrak s Skalnega gorovja spolzi čez vlažni zrak iz Mehiškega zaliva, je na prizorišču vse nared za nevihto.

Ko ta izbruhne, postreže z dežjem ali točo, gromom in bliskom, vetrovi in tornadi. Ogroža ljudi in živali, uničuje pridelek in lastnino, poplavljeni so ceste in mesta. (Zvezna meteorološka služba vsako leto poroča o številnih žrtvah neurij. Zavarovalnice trdijo, da so ta leta 2014 v ZDA povzročila za približno 25 milijard dolarjev škode.) Toda nevihte ne le jemljejo, temveč tudi dajejo, saj prinašajo dež izsušenim poljem, veter negibnim turbinam, s strelami dušik zemlji, lačni hranilnih snovi. Mitch Dobrowner, krajinski fotograf, ki išče navdih pri Anslu Adamsu in Minorju Whitu, si je, da bi poslikal te strahospoštovanje zbujajoče viharje, skupaj s slovitim lovcem na tornade Rogerjem Hillom ogledal že več kot 600 tornadov.

V zadnjih letih sta na podlagi satelitskih podatkov, radarskih posnetkov in drugega sledila približno 45 vremenskim sistemom v več kot 16 zveznih državah, prevozila 65.000 kilometrov, tudi po 1500 kilometrov na dan, da bi ovekovečila en sam trenutek. “Fotografiranje neurij,” pravi Dobrowner, “je, kot bi snemal športne dogodke. Dogajanje je tako hitro, da se moram res povsem prilagoditi.”Fotografira v črno-beli tehniki – »Barve delujejo preveč vsakdanje,« pravi – in išče predvsem supercelice, najredkejše in najmogočnejše nevihte. Klasične supercelice, pravi Hill »so najsilovitejše, najplodovitejše valilnice tornadov.”

Recept za tornado navaja štiri sestavine: vlago, nestabil-nost v ozračju, nekaj, kar potisne zrak kvišku, in navpične strižne vetrove, da zavrtinčijo nevihto.Supercelica, ki jo poganja močan, vrtinčast vzgornjik, se lahko odkloni od prevladujoče smeri vetra, pogoltne ali uniči druge sunke vetra na poti, se izmakne lastnim padavinam, ki bi udušile neurje, in se tudi do 12 ur ohrani pri življenju. Za Dobrownerja in Hilla so supercelice žive: rodijo se v pravšnjih razmerah, se krepijo, spreminjajo obliko, se bojujejo za življenje in nazadnje zamrejo. A tudi če jih počlovečimo, se s tem nevarnost ne zmanjša. Na še vedno neukročenem zahodu celine, meni Hill, je treba nevihte občudovati in spoštovati. “Prav počaščen sem, da jih lahko snemam,” pravi Dobrowner. “Če mi je že usojeno umreti, bi rad umrl tako.”