Izbrisani

“POZNATE ŠE KOGA,KI JE OSTAL BREZ DOKUMENTOV?” VPRAŠAM. “Željko, Bičan, Zdravko, Trivić, Gonjan, Stojaković, moji trije bratje, veliko sosedov …” začne naštevati Ilija Ljepoja.
“Tu v naših krajih ni bilo hiše, da ne bi kdo delal v Sloveniji ali na Hrvaškem.” “In se vseeno niste organizirali?” “Kako? Vse so nas mobilizirali. Bila je vojna.” “In potem?” “Nič si nisem urejal. Nisem vedel, kako, kaj potrebujem. Nisem imel časa, saj sem delal od jutra do večera, v soboto in nedeljo, da smo preživeli.” V vasi Blatna smo, v bližini Novega Grada v Bosni in Hercegovini.
Zbrali smo se okrog dolge mize v kuhinji Ilije Ljepoje. Njegova žena stoji pri štedilniku in nas niti ne pogleda. Nobenega dvoma ni, da ji je pogovor nadležen. V Sloveniji se je zaposlila leta 1974, leta 1992 so jo izbrisali. Nikoli več se ni vrnila. Ilija premišljeno niza podatke. V pripoved ne vpleta čustev. “Odšel sem v neznano. Moja prva služba je bila v gradbeništvu. Lopata, kramp.” To mu ni bilo dovolj. Naredil je izpit za žerjavovodjo, izpita za voznika tovornjaka in avtobusa. Z ženo, ki je delala v podjetju UNITAS, sta se spoznala v Ljubljani, živela sta v Medvodah. Rodili so se jima trije otroci. Pred osamosvojitvijo Slovenije so hodili v Bosno vsaj dvakrat na mesec, da so njegovim staršem pomagali pri delu na kmetiji. “Sejali smo pšenico, oves, koruzo, ječmen. Oče je imel tudi ovce in krave. Bilo mi je lepo. Imel sem avto, občinsko stanovanje, službo. Res se mi je dobro godilo.”

Novo leto 1993 so praznovali v Bosni s starši. In v Bosni tudi ostali. Slovenski policisti so družini na meji preprečili vstop v državo, češ da nima veljavnih dokumentov. Vse, kar so imeli v Sloveniji, so izgubili. “Nisem mogel več v stanovanje. Vse je propadlo. Nič mi ni ostalo. Najhuje je bilo, ker smo ostali tudi brez oblek.” Ker se v Sloveniji niso odjavili, le kako bi se, se tudi niso mogli prijaviti v Bosni in Hercegovini. Brez dokumentov so ostali deset let; hčerka je morala zato celo odložiti poroko. “V Bosni smo bili prijavljeni kot begunci. Zato sem lahko delal le na črno.”

Potem se je razplamtela vojna. Ilija Ljepoja je bil mobiliziran in je v vojski ostal do konca vojne. Leta 1996 je tekla čez njihovo vas bojna črta. Vojska je za seboj pustila razdejanje. Družina je že drugič izgubila vse. Ilija Ljepoja je eden izmed 25.671 ljudi, ki jih je 26. februarja 1992 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev in prestavilo na seznam tujcev, ne da bi jih o tem obvestilo. To so bili ljudje, ki so se resda večinoma rodili v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, a, da ne bo pomote, še zdaleč ne vsi, živeli pa so v takratni Socialistični republiki Sloveniji, kjer so imeli prijavljeno stalno prebivališče. Ob osamosvojitvi Slovenije smo tisti, ki smo imeli republiško državljanstvo SR Slovenije, samodejno pridobili državljanstvo nove države Republike Slovenije, državljani drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v SR Sloveniji pa pravico, da v šestih mesecih zaprosijo za državljanstvo.

Niso pa niti slutili, da bodo tistim, ki za slovensko državljanstvo ne bodo zaprosili, vzeli status stalnih prebivalcev. Nekateri vloge niso vložili, ker sploh niso vedeli, da jo morajo, drugi je niso vložili iz takšnega ali drugačnega razloga, marsikomu pa so vlogo zavrnili ali zavrgli ali je bil njihov postopek preprosto ustavljen. Stalno prebivališče so jim lokalni upravni organi odvzeli arbitrarno; tako so ravnali na podlagi internega navodila Ministrstva za notranje zadeve RS pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka ob soglasju celotne vlade, vse politike.
Učinek je bil strahoten. Izgubili so ekonomske in socialne pravice, ki so vezane na status stalnega prebivalca. In življenje številnih med njimi se je spremenilo v moro, birokratski stroj se je spremenil v eksekucijski vod. V to nas večina dolgo ni imela pravega vpogleda. “Ker je bil sam ukrep tajen, se je seznanjanje s težavo odložilo za skoraj desetletje,” razloži Katarina Vučko, ki pri Mirovnem inštitutu deluje na področju človekovih pravic in pravno svetuje izbrisanim. “Izbris ni imel podlage v zakonu, temveč je potekal na ravni depeš notranjega ministrstva. Ljudje o tem niso bili obveščeni, dejansko tudi niso takoj izvedeli, da so brez veljavnih dokumentov. Recimo, hodili so po cesti, policist jih je legitimiral in šele takrat so ugotovili, da v Sloveniji nimajo več dovoljenja za stalno prebivanje; nekateri so bili tudi izgnani iz države, in to brez postopka in odločbe. Ampak niti takrat se še niso zavedali, da so del večjega problema. Prepričani so bili, da gre za nepravilnost ali napako samo pri njih, nekateri so mislili, da so sami naredili kaj narobe.” “Tega ne bom nikoli pozabil, čeprav redko govorim o tem,” se je pred dvema letoma spominjal Aleksandar Todorović, eden najbolj prepoznavnih aktivistov za človekove pravice, žrtev izbrisa, ki ga je boj za popravo krivic izbrisanim popolnoma izmučil in je lani preminul.
Bil je ustanovitelj in dolgoletni predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA). Rodil se je v Srbiji, v Beogradu je študiral arheologijo in je že konec sedemdesetih let prihajal na arheološka izkopavanja na Ptuj in tam spoznal tudi bodočo ženo. Najprej sta nekaj let živela v Beogradu, zime sta preživljala na Kreti, potem sta se preselila na Ptuj k ženini mami. V podjetju v Kidričevem je bil zaposlen vse do izbrisa. Takrat pa se mu je življenje sesulo. “Ko sem leta 1992 želel na upravni enoti Ptuj podaljšati potni list, so mi ga preprosto zasegli. Znorel sem in zahteval načelnika uprave. Dokument mi je vrnil. Takrat jih še niso uničevali z luknjanjem. Ob tem dogodku sem prvič začutil, da nekaj smrdi, vendar nisem vedel, kaj.” Leta 1993 se jima je rodila hčerka. Ko je na upravni enoti podpisoval očetovstvo, se je zataknilo. “Uradnici sem izročil osebno izkaznico, odnesla jo je v sosednji prostor in se vrnila s preluknjano. Poslala me je k okencu za tujce. To je ta trenutek civilne usmrtitve. Čez nekaj dni sva z ženo dobila hčerin rojstni list. Brez mojega imena. Oče neznan. Moj otrok je bil pankrt. Potem se je nadaljevala pot brez izhoda iz tega labirinta …”