Sto let kartografije

Koordinate pisarne glavnega geografa društva National Geographic Society so 38°54’ 19’’ severne širine in 77°2’ 16’’ zahodne dolžine. Lahko bi rekli, da Juan José Valdés (str. 134), ki se zdaj ponaša s tem nazivom, natanko pozna svoj položaj. Toda na oddelku, ki mu načeluje in ki letos slavi sto let, ne obvladujejo le svojega delovnega prostora, temveč prav sleherno goro, reko, jezero, cesto, greben, fjord, otok, zaliv, ledenik, morje, svet, galaksijo in osončje – na kratko, vse pojave na kopnem, v morju in na nebu.
Ko je nastajal tale zapis (številke že med pisanjem niso bile več povsem točne), je kartografski oddelek izdelal že 438 samostojnih zemljevidov – prilog, deset atlasov sveta, več deset globusov, približno 3000 zemljevidov k člankom v reviji in še veliko veliko več v digitalni obliki. Po čem se zemljevidi National Geographica razlikujejo od drugih? Nedvomno po točnosti in skrbi za podrobnosti. Na zemljevidu Lune iz leta 1969 so označeni kraji pristanka vseh 23 vesoljskih plovil brez posadke, ki so pristala na površju Zemljinega satelita, razen enega (kje je strmoglavil Orbiter 4, se ne ve).

Zaščitni znak oddelka, ki ga je ustanovil Gilbert H. Grosvenor, prvi poklicni urednik revije, pa je bila in ostaja inovativnost. Za inovacije je skrbel že prvi glavni kartograf, Albert H. Bumstead (vodja oddelka leta 1915–1939), izumil je sončni kompas za Richarda E. Byrda, ki je leta 1926 poletel na severni tečaj (magnetni kompasi se na zemeljskih polih ne obnesejo), pa tudi Bumsteadov fotostavni stroj – poimenovan po njem – ki je naporno ročno stavljenje črk nadomestil s fotografskim reproduciranjem.
Charles E. Riddiford, ki je bil hišni kartograf od leta 1923 do 1959, je povečal berljivost zemljevidov z elegantno in čitljivo kartografsko pisavo, ki jo je društvo patentiralo in jo še vedno uporablja. Leta 1957 je oddelek z inovativnostjo prispeval k programu odkrivanja vesolja z majhnim ročnim sledilnikom satelitov. Wellman Chamberlin (vodja oddelka leta 1964–1971), ki je zasnoval to napravo, si je zamislil tudi geometer, nekakšno plastično pomagalo za merjenje razdalj na globusu. Svet se je razvijal vedno hitreje, prav tako kartografija. Pod Johnom B. Garverjem (vodja oddelka leta 1982–1991) so vpeljali računalniški sistem Scitex, ki je bil tako obsežen, da je bila zanj potrebna posebna klimatizirana soba. Povečal je točnost in izboljšal postopek nastajanja zemljevidov. Allen Carroll (na čelu oddelka leta 1998 – 2010) je leta 1999 zagnal National Geographicov MapMachine, prvi interaktivni atlas National Geographica v spletu. Nekdaj so zemljevidi nastajali po več mesecev.

V digitalni dobi hitrega razvoja pa je treba nekatere za spletišče National Geographica pripraviti v vsega nekaj urah, ne da bi količkaj trpela točnost. Kaj čaka oddelek, ki bo kmalu dopolnil sto let, v prihodnosti? Kartografija, v kateri bodo podatke prispevale množice ljudi, bo lahko izdelovala tudi povsem lokalne zemljevide v velikem merilu, pravi Juan Valdés. “Vedno več naprav je povezanih v splet in uporabniki lahko locirajo in skartirajo več pojavov. Pametne ure in očala bodo omogočili še obsežnejše zajemanje geopodatkov.” “Seveda,” dodaja, “bodo kartografi našega društva še vedno potrebni za zbiranje in analizo teh podatkov.”