Nadležne pršice

Oživljenju garjavcev ali srbcev, ki živijo v človekovih lasnih mešičkih, ne vemo veliko, zato je razmišljanje o njih toliko zanimivejše. Tako so majhni, da bi jih lahko ducat plesalo na bucikini glavici.

A verjetneje vam plešejo po obrazu, in sicer ponoči, ko se parijo, preden zlezejo nazaj v lasne mešičke, kjer se čez dan hranijo. V teh votlinicah matere pršice izležejo nekaj razmeroma velikih jajčec v obliki pršic. Iz njih se izvalijo mlade pršice, te pa potem rastejo naprej; kot je značilno za vse vrste pršic, se vmes večkrat levijo in pri tem vsakič odvržejo staro kožo. Ko nehajo rasti, njihovo odraslo življenje traja vsega nekaj tednov. Pršica nima anusa, zato pogine, ko se zapolni z iztrebki, in potem razpade, vse to pa se zgodi na človekovi glavi.

Za zdaj poznamo dve vrsti takšnih pršic; vsaj ena od njiju živi na vseh odraslih ljudeh. Tako rekoč prepričan sem bil, da bi že v skromnem vzorcu, odvzetem odraslemu človeku, našli še več vrst teh pršic, ki jih znanost dotlej ni poznala. Biologi domnevajo marsikaj, vendar temu početju pravijo postavljanje hipotez, da bi zvenelo bolj učeno. Hipotezo sem zasnoval na poznavanju zakonitosti evolucije in človeškega vedenja. Posledica evolucije je, da so najpestrejša prav najmanjša bitja. Ljudje pa se navadno za majhne stvari sploh ne menimo. Vodne pršice, denimo, živijo v večini jezer, ribnikov in celo luž, pogosto jih je v kubičnem metru vode nekaj sto tisoč. Najdemo jih celo v pitni vodi, pa velika večina ljudi ni še nikoli slišala zanje – med njimi sem bil do nedavnega tudi sam, čeprav je preučevanje drobnih bitij moj poklic. Pršice živijo tudi v prahu.

Pridobile so si neprijeten sloves, da jedo koščke odmrle kože, ki odpadajo od nas povsod, kjer se zadržujemo. Z odmrlimi ostanki kože se prehranjujejo neizmerne množice bitij. Nekatere prave pošasti iz sveta pršic živijo v prsti; tam najdemo plenilske pršice, oborožene s posebej oblikovanimi obustnimi okončinami. Nekatere imajo čeljusti z zobmi kot morski psi; druge so opremljene z gladkimi rezili, ki se sklenejo z neznansko silo; spet tretje zabodejo plen z ostrimi in smrtonosnimi “sabljami”. Te zverine prežijo v rovih, ki jih delajo črvi, in v prostorčkih med peščenimi zrni. Druge pršice živijo v krošnjah v deževnem gozdu, na listih in v prsti, ki se nabira v kotanjicah in razpokah, kjer se veje stikajo z debli, ter v čašah epifitskih rastlin. Včasih živijo tudi v človekovi hrani.

Francoskemu siru mimolette dajejo okus pršice, ki vanj dolbejo rove ter se v njem prehranjujejo, iztrebljajo in parijo. Pravzaprav ni nikakršno pretiravanje, če rečemo, da pršice spreminjajo svet. Zaradi njih prst nastaja hitreje ali počasneje, razkroj se pospeši ali upočasni, pridelki so lahko zdravi ali se kvarijo. So veliko vplivnejše, kot bi utegnili sklepati po njihovi velikosti. Še vedno ni povsem znano, koliko vrst pršic obstaja. Verjetno vsaj milijon, vendar nihče ne ve dovolj, da bi to lahko z gotovostjo trdil, in tako bo najbrž ostalo še desetletja. Muzejske zbirke so polne pršic različnih vrst, ki jih ni imel še nihče priložnosti preučiti. Nekatere bi nedvomno razkrile osupljive evolucijske zgodbe. Druge jedo rastlinojede žuželke in bi bile lahko koristne za kmetijstvo ali medicino.

Nekatere so nemara prenašalke povzročiteljev smrtonosnih bolezni. Še en razlog za mojo hipotezo: pršice so specialisti, ki zasedajo najrazličnejše niše, med drugim čebelje sapnike, tulce ptičjih peres, želvje anuse, smradne žleze žuželk, prebavila morskih ježkov, kačja pljuča, tolščo golobov, beločnice sadjejedih netopirjev, kožuh okrog penisov netopirjev krvosesov. Za življenje v takšnih okoljih so nujne posebne dlake, kemikalije, nožne blazinice, obustne okončine in uporaba različnih zvijač. Potrebna je tudi zmožnost seljenja med ustreznimi okolji.

Video:
(posnetek je v angleščini)

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.