Tipično havajsko

Na otoku, kjer se je rodilo deskanje na vodi, smo bili tistega dne nad valovi prav razočarani – bili so medli, do prsi segajoči in zoprno redki. Kljub temu Havajci nikdar ne potrebujejo posebnega izgovora za to, da pograbijo desko in gredo na morje, in na odprtem, kjer se čaka na lom vala, je vladala gneča. Najstniki na kratkih deskah, shortboardih. Mame na dolgih deskah, longboardih. Osnovnošolci leže na krajših, bolj oglatih deskah, bodyboardih. Možak s čopom sivih las stoje na veliki deski z veslom, paddleboardu. Nekateri so imeli plemenske tetovaže v slogu polinezijskih bojevnikov.

Okobal sedeč na deski si v globoki vodi s kepo v želodcu nisem ogledoval le grebena na dnu, ob katerem so se lomili valovi, ampak tudi množico na gladini, saj sem čutil, da ne sodim vanjo. Makaha že dolgo slovi kot plaža, na kateri se haoli, to je havajski izraz za belce in druge tujce, preizkušajo na svojo odgovornost. Leži na zahodni obali otoka Oahu, daleč od bleščavih množic s plaž Sunset in Pipeline na severni obali in turistov iz organizirane paketne ponudbe na plaži Waikiki, in je na glasu kot prostor tesno povezane skupnosti, v kateri prevladujejo potomci starodavnih polinezijskih pomorščakov, ki so poselili otok. Celo tisti prebivalci Makahe, ki so se sprijaznili s tem, da so si ZDA leta 1898 prilastile Havaje – nekateri se še vedno niso – so odločeni, da se njihovim valovom kaj takega ne bo primerilo. Mrgoli zgodb o gostujočih deskarjih, ki so jih pregnali iz vode, nekatere z zlomljenim nosom, ker so prekršili to ali ono nepisano pravilo. Temu sem se želel izogniti. Pol ure sem na odprtem lebdel na vodi in prežal na priložnost, ko sem nazadnje opazil val, ki se ga ni še nihče polastil. Obrnil sem desko proti obali in vneto zaveslal z rokami.

A ravno, ko sem dobil hitrost, se je na isti val s plavutmi pognal najstnik kamnitega obraza. Trdo mi je položil roko na ramo in me odrinil stran od vala, sam pa spolzel po njem. Vdal sem se in odveslal nazaj proti obali. “Figo pa aloha,” sem si mislil. Toda po nekaj tednih na Makahi sem spoznal, da je to, kar je videti kot nasilni protekcionizem, v resnici bolj zapleteno. Navsezadnje so bili Havajci prvi deskarski fanatiki, nad tem športom se navdušujejo že približno od časa križarjev. V nekem smislu se tudi ves čas borijo za preživetje. Njihovo zgodovino vse od prihoda prvih belcev konec 18. stoletja zaznamujejo izgube – najprej v številu, ker so jih zdesetkale prinesene bolezni, temu pa so sledile še izgube ozemlja, države in kulture. Še plesa hula domala ni več. Za Havajce – po valovih priseljevanja na otoke in več rodovih mešanih zakonov je to vse ohlapnejši pojem – je deskanje oprijemljiva vez s predkolonialno preteklostjo in zadnji ostanek kulturne identitete. Je tudi dokaz njihove skoraj mistične povezanosti z morjem. Nič čudnega, da so pri valovih kanček občutljivi. “Tukajšnji ljudje so prijazni, a če ste do njih neprijazni, bodo tudi oni taki do vas.” To ni bila grožnja, le preprosta ugotovitev.

Mož, ki jo je izrekel, je sedel na veliki veji, naplavljeni na obalo. Čeprav je že davno upokojen, je videti kot nekdo, s komer ni dobro češenj zobati: krepkih prsi, v deskarskih hlačah, s sončnimi očali in črnim ščitnikom za sonce. Ima bujne bele lase, izklesane poteze obraza pa spominjajo na starodavne havajske alie ali poglavarje; nekatere od teh res šteje med svoje prednike. “Če vam fantje rečejo, da vam bodo kaj naredili, vam tudi bodo,” je dejal. “Samo nikdar ne pozabite, kje ste.” Ni večjega poznavalca Makahe in tamkajšnjih običajev, kot je Richard “Buffalo” Keaulana, eden redkih polnokrvnih Havajcev, mož, ki je večino svojih 80 let preživel na zahodni obali Oahuja. Njegov položaj v skupnosti je tesno povezan z morjem. Keaulana je nadnaravno nadarjen deskar, pa tudi prvi polno zaposleni reševalec iz vode na Makahi in ustanovitelj znanega deskarskega tekmovanja, ki se po njem imenuje Buffalo Big Board Surfing Classic. Ostaja najuglednejši sloviti makaški “stric” – eden izmed starejših praviloma Havajcev, ki so varuhi skupnosti – in povsod po otokih ga častijo kot apoteozo “vodovnika”, vsestranskega vodnega športnika, ki ne le časti morje, temveč ga tudi globoko spoštuje, je neverjetno izurjen in pogumen. “Zadnji, ki še spoštuje izročilo,” mi je povedal neki njegov občudovalec.