Nevidna vojna proti možganom

Poškodbe možganov zaradi eksplozij so tipična posledica spopadov v Iraku in Afganistanu, prizadele pa so že stotisoče pripadnikov ameriške vojske. Navzven so nevidne, vendar globoko zaznamujejo duševnost in mišljenje vojakov.

S prsti, trdno zasidranimi v ušesih, sem skupaj s pripadniki enote za razstrelivo čakala v bunkerju. Nekje zunaj je šestmetrska rumeno-zelena vžigalna vrvica vodila do bombe številka 52, ki je čakala skrbno pritrjena na steni prav v ta namen postavljene zgradbe iz vezanih plošč z jeklenimi požarnimi vrati. Začelo se je odštevanje, nato je sledil tih “bum” in začutila sem top udarec v sredini prsnega koša. Takšen udarec je značilen za eksplozije. “Vedno čutiš udarec,” mi je povedal član enote. “Doživel sem eksplozije, oddaljene tudi kilometer, pa sem vseeno čutil udarec.” Iskanje odgovora, kaj povzroča ta skrivnostni udarec, me je pripeljalo na vadbeni poligon za bombardiranje iz druge svetovne vojne približno 65 kilometrov jugovzhodno od Denverja.

Takrat so na njem preizkušali poltonsko topništvo, zdaj je namenjen raziskovanju razstreliva, ki ga vojaki uporabljajo za razstreljevanje zidov ali vrat na vojnih območjih, kar je pri sodobnem vojskovanju uveljavljena praksa. Končni namen teh preizkusov je odkriti, kaj povzroči udar, nastal pri eksploziji, v človeških možganih. Glede na podatke ameriškega ministrstva za obrambo je bila med letoma 2001 in 2014 pri približno 230.000 vojakih in veteranih ugotovljena tako imenovana blaga popoškodbena možganska okvara (PMO), ki naj bi nastala predvsem zaradi izpostavljenosti eksplozijam. Natančno števila žrtev ni mogoče določiti, saj so znaki, ki se kažejo pri okvari, zelo različni in zajemajo glavobol, krče, motnje gibanja in spanja, omotico, motnje vida, zvonjenje v ušesih, nihanje razpoloženja, pa tudi težave pri mišljenju, spominu in govoru. Poleg vsega tega ti simptomi spominjajo na znakeposttravmatske stresne motnje (PTSM), izpostavljenosti eksplozijam pa v prvih letih spopadov v Iraku in Afganistanu niso načrtno spremljali.

Pri difuzijskem tenzorskem slikanju, natančneje traktografiji, je jasno vidna prekinitev živčnih povezav v možganih civilne žrtve s hudo možgansko poškodbo (zgoraj desno) v primerjavi z zdravimi možgani (levo).

Kljub pogostosti tega stanja še vedno ni odgovorov na najbolj bistvena vprašanja. Ne le da zanesljive diagnostike za zdaj ni, prav tako ni jasno, kako okvaro preprečiti ali zdraviti. Predvsem pa strokovnjaki niso enotnega mnenja glede tega, kako nastane poškodba možganov pri eksploziji in katere so njene značilnosti. BUM: en sam eksplozivni dogodek je sestavljen iz mešanice raznovrstnih sestavin, od katerih ima vsaka edinstveno uničujočo moč. Vse se zgodi skoraj hkrati. Vžig povzroči kemijsko reakcijo; v trenutku nastane krogla plinov, ki se naglo veča in z nadzvočno hitrostjo poriva pred sabo navidezni zid zraka in plina. Ta udarni val zajame v obliki balona statičnega tlaka vse, kar se mu znajde na poti. Med to bežno stopnjo – primarnim učinkom eksplozije – se človek ne premakne. Sledi nenadno znižanje tlaka, zaradi katerega se ustvari vakuum. Na naslednji stopnji – pri sekundarnem učinku eksplozije – vdre v ta prazni prostor naval nadzvočnega vetra, ki meče in drobi predmete pred sabo ter spreminja razbitine v izstrelke, leteče z veliko hitrostjo. Sam veter povzroči terciarni učinek eksplozije, dvigne v zrak človeška telesa in celo 13-tonska oklepna vozila in jih trešči ob stene, skale, prašno cesto. Med kvartarne učinke eksplozije sodi vse drugo – ogenj, ki gori, kemikalije, ki žgejo, prah, ki duši.

Učinki primarne eksplozije so najskrivnostnejši. Teorije se občutno razlikujejo: ali povzroča poškodbe vstop udarnega vala skozi lobanjske odprtine – oči, nos, ušesa, usta – in če je odgovor da, kako? Ali se udarni tlak iz zunanjih delov prsnega koša prenese na ožilje in potuje skozi vrat v možgane? Morda je za poškodbe krivo zapleteno delovanje vala, ki prek lobanje povzroči embolije v pretežno tekočinskih možganih? Ali tlak preoblikuje lobanjo, ta pa potem stisne možgane? Je kriv hrup ob eksploziji? Svetlobni blisk? Večina vojakov s postavljeno diagnozo poškodbe živčevja zaradi eksplozije je hkrati pretrpela škodo tudi zaradi tresenja in premetavanja, ki ga povzroči udarni veter. Je torej poškodba živčevja v bojih le eksotična oblika pretresa možganov? Preizkusom v Koloradu je botrovala prelomna raziskava vojaških minerjev iz leta 2008. Minerji so vojaki, ki postavljajo razstrelivo in za katere so že pred leti obstajala poročila o večji pojavnosti nevroloških simptomov. V raziskavo, ki je potekala pod pokroviteljstvom ameriške vojske, so vključili inštruktorje in kandidate med dvotedenskim usposabljanjem za delo z razstrelivom.

Pokazalo se je, da so minerji po močnejših eksplozijah še več dni poročali o topih bolečinah v prsnem košu in hrbtu, “kot bi jih kdo udaril”, pa tudi o glavobolih, ki “so se pojavili kot zbadajoča bolečina v predelu čela in se širili proti sencem, za ušesa in gor po čeljusti”. Bolj skrb zbujajoče je bilo odkritje, da so nevrovedenjski testi, opravljeni pred usposabljanjem in po njem, pokazali “komaj zaznavne znake poslabšanja delovne učinkovitosti pri inštruktorjih”, kajti ti so navadno izpostavljeni več eksplozivnim dogodkom kot kandidati. To bi lahko pomenilo, da je ponavljajoča se izpostavljenost eksplozijam, pa čeprav nizke stopnje – celo samo med dvotedenskim usposabljanjem – lahko škodljiva.