Alan Hranitelj, mag kostumografije

Na takšne pojave človek pač ne naleti vsak dan, pravzaprav domujejo le v zelo posebnih okoljih, navadno osvetljenih z odrskimi ali galerijskimi žarometi, nastajajo pa po zamislih Alana Hranitelja, zelo posebnega ustvarjalca, ki je sprva oblikoval masko, kmalu pa jo je začel dopolnjevati s kostumografijo in ta je nato postala glavno področje njegovega delovanja. Izlet v modno oblikovanje, v svet milanske visoke mode, si je privoščil že zelo mlad in le za toliko, da je ugotovil, da ga s tistimi krogi ne druži drugega kot to, da vsi oblačijo ljudi. Od takrat je ogromno delal in ustvaril, svoje dosežke je predstavil na več kot 30 razstavah in sodeloval pri množici gledaliških, opernih predstav, filmov …

Hranitelj namreč še zdaleč ni ekscentričen samotarski ustvarjalec, ampak sicer perfekcionističen, a pragmatičen genij, ki je sposoben in voljan sodelovati pri širših projektih, izbranih seveda. Takšna sodelovanja so ga pripeljala vse do Broadwaya, kjer je gostoval s slovitim gledališčem spektakla Cirque du soleil, za katero je ustvaril kostume za predstavo Zarkana, samostojno pa se je med drugim predstavil v Københavnu, ko je bil ta leta 1996 evropska prestolnica kulture, in v londonskem Millenium Domu, ob počastitvi prihoda tretjega tisočletja. Ustvarja samosvoj svet vizualnih slasti, izbrani prispevek k širšemu vizualnemu univerzumu, vrednemu pogleda.Hranitelja marsikdo enači z bohotno fantazijskimi zgodnjimi stvaritvami, s pretanjeno estetiko na robu ekscesa, iz katere so odsevali baročni vplivi, a pravi, da je to le delček njegove zgodbe, le svojevrsten izsek iz nje.

“To so bili drugi časi,” pojasni, “drugačen je bil način življenja, kič je bil moderen na drugačen način … Zdaj vlada, kot jaz temu rečem, nemška kostumografija, estetika šestdesetih, sedemdesetih let z dodanim duhom sodobnosti, da vse skupaj postane brezčasno,” poseže po primeru iz dela za gledališče, s katerim je zadnja leta najbolj zaposlen. Nasploh pojasni, da med zgodovinskimi obdobji nobenemu ne daje prednosti. “Vsako obdobje ima svoj čar, svoj zakaj, zakaj se je tako živelo, zakaj so se tako oblačili, veliko študiram kostum, širšo zgodovino,” razkrije svoj raziskovalni pristop in navrže, da ima ogromno spravljenega v “predalčkih”. Zgodovinska obdobja primerja s predali velike omare; kadar kaj potrebuje, jih izvleče, vsi so enako veliki in pomembni, sodijo v njegov “arzenal”, vedno pripravljen, da iz njega potegne, kar je treba, in to uporabi za vedno nove in nove kombinacije. Takrat se začne ustvarjalna igra.

“Vključene imam vse senzorje, kanale na vseh mogočih področjih, zaradi tega se mi zdi, da stvari tečejo kar same od sebe.” Živi intuicijo, posluša jo, pusti, da ga nosi … Počuti se kot pero, ki ga usmerjajo prijazne energije. “Sem skupek vseh teh energij, silnic, tako hodim skozi življenje, tak sem … In hvaležen sem za otroka v sebi, zadovoljen, da še obstaja. Dovolim si igrati se. A izbruhu otroške ustvarjalnosti ne smeš pustiti, da te pogoltne. Tega otroka je treba vzgajati, negovati, razvajati, voditi in nazadnje krotiti.” Je profesionalec, to je zanj zelo pomembno, in nikakršnih težav nima ne z osebnim ne z ustvarjalnim egom. “Izpušni ventil” za nebrzdano ustvarjalnost so zanj razstave, v gledališču pa, pravi, se je treba podrediti celoti, kostumi ne smejo izstopati iz nje.

Z režiserji sodeluje brez težav, dobro korespondira z  njimi, z večino že dlje časa, v ustvarjalnem smislu se že dobro poznajo. Vedno upošteva vse danosti, prostor, igralce … “Kostum je za igralca ‘dom’ na odru, ti si tam zato, da mu pomagaš. Tudi če mi kdaj osebno kakšna rešitev ni všeč, se podredim potrebi predstave.” V tem smislu je bila zanj “dobra, pozitivna, naporna” šola sodelovanje s Cirque du soleil, kjer so prvo leto dveletnega nastajanja predstave Zarkana le sestankovali, oblikovali zamisli. “Tam sem bil v Meki ustvarjalnosti, hkrati pa sem bil najbolj omejen doslej, vezan na gibalno naravo predstave, kup dejavnikov, to pa je bil tudi pravi izziv. Omejitve dodatno spodbudijo kreativca v meni.”