Maroški magoti

Magot ali berberski makak (Macaca sylvanus) je opica s številnimi posebnostmi. Če ne štejemo ljudi, je na afriški celini edini primat severno od Sahare in edini makak, ki živi zunaj Azije. Toda ta opica ne izstopa le zaradi območja razširjenosti. Marsikateri popotnik po teh krajih si je zaželel – in številni so si tudi res priskrbeli – brezrepega makaka, ki ima gosto rdečkasto dlako in pameten pogled. Kosti makakov so našli v pepelu v Pompejih, globoko v neki katakombi iz časov starega Egipta in pokopane pod vrhom irskega griča, kjer so v bronasti dobi vladali ulstrski kralji. Danes najdemo magote le še na nekaterih gozdnatih območjih v Maroku in Alžiriji, populacija napol udomačenih opic pa živi tudi na Gibraltarju.

Žal se med obiskovalci teh krajev še vedno najde kdo, ki si zaželi magota. Po ocenah naravovarstvenikov tihotapci v Maroku še zdaj vsako leto iz narave odvzamejo približno 300 mladičev za prodajo na rastočem evropskem trgu s hišnimi ljubljenčki – in s tem ogrožajo stabilnost populacije. Ohranilo se je le 6000 teh ogroženih opic, od 4000 do 5000 jih živi v Maroku.

Fotograf Francisco Mingorance je več kot leto dni fotografiral magote visoko v Srednjem Atlasu, kjer živi ena največjih populacij. “Ljubezen, s katero se posvečajo mladičem in skrbijo zanje, je skoraj tolikšna kot pri ljudeh,” pravi. “Neka mati je štiri dni pestovala svojega mrtvega mladiča. To me je globoko pretreslo.” Drugače kot pri večini primatov samci magotov pogosto prenašajo mladiče naokrog, pravi Bonaventura Majolo, ki je zasnoval projekt Berberski makak, v okviru katerega od leta 2008 preučujejo to vrsto. Samci si z mladiči pomagajo pri vzpostavljanju prijateljskih odnosov z drugimi samci.

Samec posadi mladiča medse in drugega samca in odrasla makaka včasih drug drugemu trebita kožuh ter se posvečata tudi otroku. Samci se v skrbi za mladiče spoprimejo z marsikatero nevarnostjo. “Nekateri makaki se res bojijo ljudi,” pravi Siân Waters iz organizacije Barbary Macaque Awareness & Conservation (organizacije za ozaveščanje o magotih in za varovanje teh živali). Kadar pa jim s sodelavci prinese izgubljenega ali ukradenega mladiča, “se samci približajo na nekaj metrov. Pogled na mladiča je zanje taka spodbuda, da pozabijo na strah.” – Rachel Hartigan Shea

Mingorance je tega mladega magota poimenoval Mislec: “Temeljito me je preučeval.”