Zasužnjevalci

Ko opazuješ, kako se polonica spreminja v zombija, te to prav toliko osupne, kot se ti hkrati zdi žalostno.

Polonice so sicer spretne in krvoločne plenilke. Vsaka v življenju požre več tisoč listnih uši. Plen najde tako, da najprej s tipalkami zazna kemikalije, ki jih izločajo rastline, kadar jih napadejo rastlinojede žuželke. Ko polonica prepozna te signale, čutno zaznavanje “preklopi” na iskanje molekul, ki jih izločajo izključno listne uši. Potem se prikrade in napade; listno uš raztrga z nazobčanimi čeljustmi. Polonice so tudi dobro zavarovane pred večino sovražnikov. Rdeče-črna kupola nad krili, ki se nam zdi tako prikupna, je pravzaprav svarilo morebitnim plenilcem: “Še žal ti bo!” Kadar jo poskuša napasti ptica ali kakšna druga žival, skozi nožne sklepe izloči strupeno hemolimfo. Napadalec okusi grenko “kri” in polonico izpljune. Tako se plenilci naučijo prepoznati rdeče poklopce kril s črnimi pikami kot svarilo in polonico v prihodnje pustijo pri miru. Marsikdo bi utegnil pomisliti, da živijo polonice – ki naj bi bile, ker so plenilci, varne pred drugimi plenilci – popolno žuželčje življenje – če ne bi bilo os, ki vanje pri živem telesu zalegajo jajčeca.

Ena izmed teh os, Dinocampus coccinellae, je dolga približno tri milimetre, kot zrno v čokoladnem posipu. Ko je samica ose pripravljena izleči jajčece, pristane ob polonici in vanjo od spodaj naglo zabode želo; z njim v žrtev vnese jajčece skupaj z mešanico kemikalij. Ko se iz jajčeca izleže ličinka, se hrani s tekočinami, ki zapolnjujejo gostiteljičin zadek. Čeprav ličinka polonico počasi žre pri živem telesu, je ta na zunaj videti nespremenjena. Še naprej z vso zavzetostjo napada listne uši. A vsakič, ko plen prebavi, se do hranil dokoplje v njej bivajoči zajedavec in raste naprej. Po približno treh tednih osja ličinka že toliko zraste, da je pripravljena zapustiti gostiteljico in se razviti v odraslo žival. Ven prileze skozi razpoko v zunanjem skeletu polonice.

Čeprav se je telo polonice rešilo zajedavca, ostane njen um še naprej pod njegovim nadzorom. Ko se osa zaprede v svilnato bubo pod polonico, ta ostane nepremična. Iz zornega kota ose je to zelo ugodna smer razvoja. Osa D. coccinellae, ki raste zapredena v bubi, je nadvse ranljiva. Ličinke tenčičaric in druge žuželke bi jo z veseljem pohrustale. A če se ji približa kateri izmed teh plenilcev, polonica pobrca z nogami in prežene napadalca. V resnici postane telesni stražar svojega zajedavca. Še teden dni zvesto igra to vlogo, dokler se odrasla osa s čeljustmi ne pregrize skozi steno bube, zleze iz nje in odleti proč. Šele ko polonice zombiji do konca odslužijo zajedavskim gospodaricam, večina pogine.

Tega zloveščega razvoja dogodkov se ni domislil kak filmski scenarist. Po večini Severne Amerike na dvoriščih in nepozidanih parcelah, na njivah in travnikih ose spreminjajo polonice v svoje zombijevske telesne stražarje. Pri tem pa ta pikasti hrošček še zdaleč ni edini, ki se mu to dogaja. Znanstveniki ugotavljajo, da enako velja za številne gostiteljske vrste, od žuželk in rib do sesalcev. Zajedavcem vdano služijo, tudi če se morajo pri tem dobesedno pognati v smrt. V naravi se vedno znova poraja isto vprašanje: “Zakaj bi si organizem tako prizadeval, da bi mučitelju zagotovil preživetje, namesto da bi se boril za svoje preživetje?” Opravljanje nalog telesnega stražarja je le ena izmed varovalnih storitev, ki jih gostitelji zagotavljajo zajedavcem. Neka muha, ki zajeda čmrlje, pripravi čmrlja do tega, da se jeseni zakoplje v zemljo, tik preden iz njega prileze ličinka in se preobrazi v bubo.

Pod zemljo je razvojna stopnja muhe zaščitena ne le pred plenilci, temveč tudi pred zimskim mrazom. V Kostariki gre pajek Leucauge argyra, ki sicer spreda kolesasto mrežo, do skrajnosti, da bi zadovoljil potrebe še ene zajedavske osje vrste, Hymenoepimecis argyraphaga. Samica pritrdi jajčece na gostiteljev trup. Ko se izleže ličinka, izvrta v pajkov zadek nekaj luknjic in sesa njegovo hemolimfo. Ličinka v nekaj tednih doseže popolno velikost, pajek pa sam od sebe razdre mrežo in sprede novo, ki je povsem drugačne oblike kot prejšnja. Namesto z nitmi na gosto prepletene mreže, namenjene lovljenju letečih žuželk, novo mrežo sprede tako, da jo sestavlja le nekaj debelih niti, stikajočih se v osrednji točki. Ko ličinka izsesa gostitelja, sprede bubo na nitki, ki visi s stičišča debelejših niti. V zraku viseča buba je za morebitne plenilce skoraj nedosegljiva.

Pravijo, da pikapolonice prinašajo srečo – vendar so tiste, ki jih okuži osa vrste
Dinocampus coccinellae, zagotovo nesrečne. Samica ose, ki piči polonico, vanjo
zaleže eno samo jajčece. Ko se iz njega izleže ličinka, začne srkati gostiteljico
pri živem telesu. Ko je zajedavec pripravljen, prileze iz žuželke in sprede bubo
med njenimi nogami. Čeprav je poloničino telo zdaj osvobojeno mučitelja, ostane
zasužnjena, saj stoji nad bubo in jo brani pred morebitnimi plenilci. Nekatere polonice, ki imajo srečo, celo preživijo to srhljivo preizkušnjo.

Video:
(posnetek je v angleščini)

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.