Zime brez snega

Člani družine Diener že tri rodove obdelujejo istih 26 kvadratnih kilometrov zemlje v kalifornijski Osrednji dolini. V 20. letih minulega stoletja so na njih gojili ječmen in lucerno in z njima krmili mule, ki so bile takrat nepogrešljive pri gradnji Los Angelesa. V 30. letih, ko so stroji z notranjim zgorevanjem nadomestili moč živalskih mišic, so gojili bombaž. Ta se je uporabljal kot vezivo v avtomobilskih pnevmatikah.

Danes, ko se Kalifornija prebija skozi tretje leto suše, se je John Diener s sinovi odločil, da se bodo preusmerili v gojenje kaktusov. Diener prideluje sadje in zelenjavo na enem največjih posestev v Osrednji dolini – na stotinah hektarov goji paradižnik, mandljevce, brokoli in druge pridelke. Razmišlja pa drugače od večine tamkajšnjih kmetov. Morda zato, ker je najmlajši sin najmlajšega sina in je vajen celo najslabše razmere obrniti sebi v prid. Nemara pa tudi zato, ker se je v letih, ko ni živel v dolini, navzel drznosti in postal iznajdljiv. Karkoli je že razlog, se ne zanaša preveč na gradnjo jezov, odpravljanje okoljskih omejitev ali katerekoli druge ukrepe, za katere njegovi sosedje pravijo, da jim bodo pomagali prebroditi finančne težave. To ni trajna rešitev, skomigne. “Prava težava je,” reče, sedeč za volanom poltovornjaka, s katerim križariva po omrežju prašnih cest v dolini, “da v sistemu preprosto ni dovolj vode.”

Na zahodnem koncu posestva, pod nezasneženimi griči kalifornijskega obalnega hribovja, stoji na suhi zemlji med vrstami mladih kaktusov in pregleduje svetlozelene poganjke. V sodelovanju z raziskovalci ameriškega ministrstva za kmetijstvo je na približno osmih hektarih posadil patentirano sorto opuncij; upa, da jih bo prodajal kot hrano in kot z minerali bogato prehransko dopolnilo. Zaradi večletne suše se je v prsti na tem polju po naravni poti nabralo veliko soli, a kaktusi, tako vse kaže, kljub temu nemoteno uspevajo. “Če bo treba, bomo več sadili,” pravi. In v smehu doda: “Navsezadnje smo prilagodljivi.” Zgodba kalifornijske Osrednje doline je zgodba večine zahodnega dela ZDA in drugih poseljenih puščav po svetu.

Najbolj sušne dele Kalifornije, Nevade in Arizone so Američani prikrojili svojim potrebam, ne da bi se zmenili za naravne omejitve. Zaradi rasti prebivalstva in podnebnih sprememb zdaj te omejitve občutijo kakor še nikoli doslej. A kljub temu je Osrednja dolina v številnih pogledih raj za kmetovanje. Prst je rodovitna – nadvse rodovitna. Podnebje je toplo – zanesljivo toplo. Več kot 300 različnih kulturnih rastlin, od riža in belušev do granatnih jabolk in pomarančevcev, uspeva na širokem ravnem dnu doline in včasih tu uspevajo bolje kot kjerkoli drugje v ZDA. Tako rekoč vsi mandlji, olive in orehi, pridelani v ZDA, prihajajo iz Osrednje doline, prav tako večina ameriških paradižnikov za konzerviranje. Vsemu bogastvu navkljub pa ni dolina prav nič podobna raju in v sušnih letih, kakršno je letošnje, so njene pomanjkljivosti več kot očitne. Z neobdelanih polj se dviguje prah, ki je pogosto tako gost, da zastira pogled na zasneženo gorovje Sierra Nevada v daljavi.

Človek ima občutek, da se celotna dolina duši v prahu in vročini. Ker na tem območju le poredko dežuje, so kmetje že od nekdaj odvisni od dveh med seboj povezanih vodnih virov: številni črpajo vodo iz rek San Joaquin in Sacramento. Na polja jo dovajajo po zapletenem omrežju cevi in kanalov. Večina jih to površinsko vodo dopolnjuje s podtalnico, ki so jo v najsušnejših delih doline že tako temeljito izčrpali, da so se polja posedla za kakih deset metrov. “Raba podtalnice v Kaliforniji najlepše ponazarja, kako netrajnosten odnos imamo do okolja,” pravi Jay Famiglietti, hidrolog s Kalifornijske univerze v Irvinu.

Za kmetovanje na tej zemlji je potrebnega veliko denarja: denar za dovajanje vode na polja, denar za preživetje najsušnejših let in denar za nenehne pravne in politične bitke, povezane z vodo v Kaliforniji. Večina kmetov v Osrednji dolini zmaguje in izgublja na veliko – obdelujejo na stotine hektarov zemlje in vsako sezono prodajo za več milijonov dolarjev pridelkov. Številni so vložili ogromno denarja v finančno donosne kulture, kot so mandljevci in pistacije, a ti za uspevanje potrebujejo veliko vode. Kmetje so računali, da bodo vsako leto dobili dovolj vode za ohranitev dreves pri življenju.