Družinski portret iz Gombeja

Tretjega aprila letos je Jane Goodall dopolnila 80 let. Prepoznavni čop svetlih las je posivel, iz lešnikovo rjavih oči pa še vedno sijejo iskriv razum, navihana šegavost in odločna predanost.

Z njo sem se prvič pogovarjal ob 50-letnici preučevanja šimpanzov v Gombeju v Tanzaniji (glej “Jane: petdeset let Gombeja”, oktober 2010) in spet letos v prostorih National Geographica, kjer sva brskala po fotografijah Anupa Shaha in po njenih spominih. S šimpanzi se je začela ukvarjati leta 1960 in je v nekaj mesecih spoznala več posameznikov.

Kmalu je postregla s tremi pomembnimi odkritji: šimpanzi uporabljajo orodje, ga izdelujejo in so tudi plenilci, ki žro meso. Poleg tega je začela prepoznavati razlike med posameznimi osebki oziroma njihove značilne značajske poteze. Potem je leta 1962 sledil premor, ko je odšla na doktorski študij iz etologije (živalskega vedenja) na cambriško univerzo.

JANE GOODALL: Takrat, veste, se je etologija trudila dokazati, da je eksaktna znanost. A to seveda v resnici ne more biti. Razen zelo na silo. Zato razlik med osebki niso omenjali, tudi če so jih priznavali.

DAVID QUAMMEN: Etologi na univerzah niso hoteli govoriti o razlikah med posamezniki? Raje so imeli vzorce?
JG: Zelo radi so poenostavljali.
DQ: Posameznike in njihovo vedenje so oklestili na podatke in vzorce, ki jih je mogoče razbrati iz teh podatkov?
JG: Da. Za najhujši greh od vseh pa so veljale anekdote.
DQ: Pa pridete vi in želite govoriti o posameznikih ter o njihovi osebnosti in značaju!
JG: Želela sem govoriti o čustvih. Želela sem govoriti o umu in mislih.

DQ: Kako so to sprejeli na Cambridgeu? Odvrnila je, da ne dobro. Profesorji niso odobravali njenega načina.
JG: Kar presunilo me je, ko so mi povedali, da vse počnem narobe. Čisto vse. Ne bi jih bila smela poimenovati. Ne bi bila smela govoriti o njihovi osebnosti, umu, čustvih. To vse naj bi bilo lastno samo nam. K sreči sem si zapomnila “nauke” svojega prvega učitelja iz časov, ko sem bila še otrok – naučil me je, da to ni res. To je bil moj pes Rusty. Ni mogoče deliti življenja z živaljo, ki ima dokaj razvite možgane, in ne uvideti, da imajo živali osebnost. Z Jane torej nisva govorila o vzorcih ali predstavah, temveč o značaju posameznih gombejskih šimpanzov. Nekateri so upodobljeni tudi na teh straneh.

DQ: Kako bi opisali Sivobradega Davida?
JG: Bil je mirnega značaja. Zelo trden. Ko se je za kaj odločil, je spodnjo ustnico takole potisnil navzven. Našobila je ustnice, ga posnemala. Povprašal sem jo po Goljatu, alfa samcu iz skupnosti v prvih letih preučevanja.
JG: Goljat je bil vzkipljiv. Bil je zelo pogumen. Izraz “pogumen” pri njem uporabimo povsem upravičeno, ker se je postavil po robu vsakomur, ki ga je izzval, četudi večjemu od sebe, četudi dvema. Nikakor ni bil miren kot David.

DQ: V kakšnem odnosu sta bila drug z drugim?
JG: Mislim, da sta morala biti brata. Tako pogosto sta tičala skupaj. David je deloval strašno pomirjujoče v odnosu do Goljata, kadar je bil ta izzvan. Grozno je bilo, da so Goljata drugi samci ubili, ko se je skupina razcepila. Leta 1964 se je samec po imenu Mike na vrh povzpel s pametjo in ne s silo.
JG: Mike s svojimi posodami za petrolej.
DQ: Potuhtal je nov način, kako postati alfa, kajne?
JG: Mmm.
DQ: Pripovedujte mi o tem.

JG: No, zelo se je gnal. Tudi to je bila tema, o kateri mi ni bilo dovoljeno govoriti.
DQ: O tem, da se žival žene …
JG: Gnal se je, da bi se povzpel po hierarhični lestvici. Toda tam je bilo še 11 samcev, ki so bili sprva vsi više od njega. Izgubil je dva podočnika. Ni bil več ravno najmlajši. Zdi se mi, da je bil nekoliko starejši od Davida. Kakorkoli, pobral je eno izmed praznih 15-litrskih posod in jo uporabil za oporo ter ugotovil, da imenitno doni. Šimpanzi, ki jim je prišel na pot, so se razbežali. Pa je nekako uvidel, da bi to lahko izkoristil. Naučil se je tri (prazne ročke za petrolej) držati pred seboj in jih brcati in tolči po njih. Spominjam se neke skupine – petih samcev, med katerimi je bil najvplivnejši Goljat – ki se je je Mike navadno zelo bal. S temi tremi kantami pa se je pognal naravnost proti tem samcem in vsi so se razbežali. Potem je sedel (zasopla je) in vsi so se zbrali in mu trebili kožuh.

Sparrow, najstarejši šimpanz v Gombeju in nesporna matriarhinja družine. Z dvema rodovoma potomcev uživa v tesnem vzajemnem trebljenju in čohljanju. “Sparrow je prava korenina,” pravi Carson Murray, ki ji je sledila daljše obdobje. “Vzgaja močne, sposobne hčere,” je dejala. “Njeni sinovi pa so mamini sinki.”

DQ: Tako je postal alfa?
JG: Da. Samo približno štiri mesece je potreboval, da se je povzpel na vrh. Pokazal sem ji fotografijo, na kateri je bila v tistih prvih letih, z beležnico in s šimpanzom, ki se je z obema šapama oklepal njene desnice.
JG: To je bil naš najinteligentnejši šimpanz. Figan.
DQ: Kako se je kazala njegova inteligenca?
JG: O, v marsičem. Povedala je podrobno zgodbo o tem, kako se je Figan naučil odpahniti zaboj, v katerem je imela spravljene banane. S tovarišem Everedom sta se oba naučila te spretnosti, a samo Figan je razumel, da če to stori v navzočnosti dominantnejših samcev, jim bo moral banane takoj prepustiti. JG: Opazovala sem ga. Sedel je tam in brezbrižno pogledoval naokrog in … nogo je že imel na kljuki; vsepovsod so bili samci. Sedel je – enkrat več kot pol ure – dokler niso odšli. Potem je šel in si vzel banan.