Ljubezen in smrt na Seni

Gasilci potapljači, ki se odzivajo na klice v sili in imajo na skrbi Seno, praviloma vsako jutro ob devetih navlečejo nase potapljaške obleke in zaplavajo okoli Île de la Citéja. Krožijo okrog otočka v obliki solze sredi reke, ki teče skozi Pariz, ter čistijo rečno dno in dvigujejo z njega kolesa, nože (te očistijo in potem uporabljajo v bližnji hiši na vodi, kjer so nastanjeni), mobilne telefone, stare kovance, razpela, pištole, našli so celo rimsko sponko, ki bi sodila v muzej. Ob mostu Pont des Arts, kjer zaljubljenci puščajo medeninaste ključavnice, na katerih so izpisana njihova imena (“Steve + Linda Pour la Vie”), pobirajo ključe, ki so jih parčki odvrgli v vodo v upanju, da bodo s tem potrdili večnost svoje varno zaklenjene ljubezni.

Pod mostom Pont Neuf više na reki, v bližini sodišča, kjer se pari ločujejo, najdevajo poročne prstane, ki so jih ljudje zavrgli, ko se je večna ljubezen izkazala za minljivo. Sena je osrednja pariška vodna pot in zato seveda zbirek okruškov človeške civilizacije in medčloveških odnosov. Stoletja je rabila za glavno prometnico, obrambni jarek, vodovod, odtočni kanal in kad. V zakrivljenem loku seka mesto kot handžar in ga ločuje na levi in desni breg. Levi breg je zgodovinsko boemski, desni pa aristokratski, a se je ta razloček polagoma zabrisal. Na samem Île de la Citéju je pred kamnitim gotskim okrasjem katedrale Notre-Dame v kamniti tlak vdelana bronasta vetrna roža.

Od tod – point zéro – merijo vse razdalje iz Pariza. Sena je središče mesta, njegovo tekoče srce. “Za Parižane je kompas, pomagalo, ki ti pove, kje si,” je pojasnila Marina Ferretti, umetnostna zgodovinarka in kuratorka. Je pa tudi, kot pravijo Francozi, fluide; ta izraz ima še filozofski pomen. Prepusti se spremenljivosti in toku, šepeče. Nič ni večno in nespremenljivo. Seni nima prav nobenega smisla zapovedovati, naj miruje. Umirjena reka ni več reka. Spreminja se čez dan in z letnimi časi. Njeni tokovi nosijo s seboj naplavine življenja in smrti – izgubljene plastične igračke, pobegle balone, cigaretne ogorke (cigaret Gauloises, seveda), prazne buteljke, tu in tam celo truplo – ko se vrtinčijo, mešajo in prelivajo mimo monumentalne pariške arhitekture. Ni mogoče stopiti dvakrat v isto reko, nas uči Heraklit. C’est fluide, vse teče. Impresionisti so svetlobo reke prelili v migotajoče živo srebro. Claude Monet je imel atelje na vodi v bližini Argenteuila.

Postimpresionist Henri Matisse ga je imel na Quai Saint-Michelu. Ploski sivi vodeni trak, kakršnega so upodabljali zgodnejši slikarji, je skozi pogled impresionistov svetlikajoč zaplesal. Toda njihove slike niso odsevale le toka Sene, temveč tudi tok sveta.