Urni tun
Ta hip je podmorski svet pusta modrina, prazna katedrala, v kateri je sonce videti kakor gugajoča se vroča krogla na vzvalovanem svodu, s katerega padajo žarki kot skozi vitražno steklo. Že naslednji hip je ocean poln velikanskih, torpedasto oblikovanih modroplavutih tunov, med katerimi so največji dolgi več kot štiri metre in težki več kot pol tone. V razpršeni svetlobi pod morjem jim bledi boki žarijo in se lesketajo kakor pološčeni ščiti. Nepregibne plavuti – dolga, ukrivljena predrepna in druga hrbtna – se bliskajo kot sablje. Neutrudne repne plavuti v nepretrganem staccatu s hitrimi zavesljaji poganjajo jato naprej s hitrostjo desetih vozlov (sicer jih zmorejo tudi 25). Potem pa tako nenadoma, kot so se bili pojavili, tudi izginejo. Ocean je spet prazen. Tu in tam galaktični roj lusk nakazuje, kje je tun pogoltnil sled. Luske se vrtinčijo za ribo, ki se oddaljuje z veliko hitrostjo. Vrtinci se polagoma umirijo in toneče luske se svetlikajo kot razsuti diamanti razdrte ogrlice. Njihov lesk postopoma zbledi in naposled izginejo v globini.
Tuni iz rodu Thunnus so neznansko močne, hidrodinamično oblikovane ribe, vrhunsko opremljene za hitro plavanje. Značilnosti, po katerih se ločijo od drugih rib, so telesna velikost, sposobnost premagovanja velikih razdalj, učinkovitost plavanja, stalno topli deli telesa, velike škrge, sposobnost uravnavanja telesne temperature, velika sposobnost izrabe kisika, visoka koncentracija hemoglobina in domiselna zgradba srca. Vse to dosega vrhunec pri modroplavutem tunu. Tri populacije te vrste – atlantska, pacifiška in južna – so si razdelile svetovne oceane in se klatijo po vseh svetovnih morjih, razen polarnih.
Modroplavuti tun je sodobna riba, vendar je že dolgo povezan s človeštvom. Japonski ribiči že več kot 5000 let lovijo pacifiškega modroplavutegatuna. Staroselski Haidi s severozahodne obale Severne Amerike lovijo to vrsto že vsaj tako dolgo. Kamenodobni umetniki so stene jam na Siciliji poslikavali s podobami atlantskih modroplavutih tunov. Ribiči iz železne dobe – feničanski, kartažanski, grški, rimski, maroški – so z rtov opazovali morje v pričakovanju prihoda jat te ribe na sredozemska drstišča. “Modroplavuti tuni so pomagali zgraditi zahodno civilizacijo,” mi je povedala profesorica Barbara Block, ugledna strokovnjakinja s Stanfordove univerze. “Ljudje so po vsem Sredozemlju z mrežami lovili velikanske tune. Ti med selitvami vsako leto priplavajo v Sredozemsko morje skozi Gibraltarsko ožino in vsi so vedeli za njihov prihod. Ob Bosporski ožini so poznali 30 različnih besed za modroplavutega tuna. Vsi so jim nastavljali pasti iz mrež, ki so se v različnih deželah različno imenovale. Z ujetimi tuni se je dalo zaslužiti. Bili so zaželeno trgovsko blago. Na starogrških in keltskih kovancih so bili upodobljeni veliki modroplavuti tuni.”
“Kralj vseh rib,” je poročal Ernest Hemingway v tedniku Toronto Star Weekly leta 1922, potem ko je v španskih vodah videl atlantske modroplavute tune. Carl Linné, oče sodobne znanstvene klasifikacije, je atlantskega modroplavutega tuna poimenoval leta 1758. Pri poimenovanju impozantnih živali se je pogosto zatekal k podvajanju. Rosomaha, kralja kun, je poimenoval Gulo gulo. Bizona, kralja prerije, Bison bison. Atlantskega modroplavutega tuna pa je poimenoval Thunnus thynnus: tun tunov.