Putinove igre

Rusija bi s pripravo zimskih olimpijskih iger lahko dokazala, da je končno spet svetovna velesila. Vendar izbira obmorskega letovišča Soči – tarče islamističnih uporniških skupin in kraja domnevnega genocida – za prizorišče tega dogodka ni najbolj posrečena.

Valerij Inozemcev se vzpenja po gorski poti, prekriti z židkim blatom, ki so ga gradbeni stroji pustili za sabo, ko so opravili delo. Pot ga vodi mimo olimpijske vasi, bahave nove dače nekega moskovskega birokrata in tovornjakov, ki prevažajo gramoz in jeklene palice – mimo vsega tistega, česar prej ni bilo tam. Inozemcev živi v nekdaj zaspanem mestecu Krasna Poljana na ruskem severnem Kavkazu že pol stoletja, tam je živel, še preden je začel Kremelj po njem stegovati lovke. “To je bil najlepši kraj v Sovjetski zvezi,” pravi. “Neokrnjena narava. Zdaj pa …” Glas mu zamre v nezadovoljstvu.

Triinsedemdesetletni Inozemcev nadaljuje vzpon z dolgimi, mladostnimi koraki. Ko prispeva do kostanjevega gozda, se za hip ustavi in si popravi rjavo ogrinjalo. Z dvema prstoma se pogladi po belih gostih brkih in pokaže po pobočju navzdol na žerjave in gradbene delavce, ki pustošijo po Krasni Poljani in jo preoblikujejo v veličasten dosežek ruskega predsednika Vladimirja Putina. “Včasih si predstavljam, da bo prišel potres in vse to uničil,” reče. Skozi gorsko meglico so na jug nekdaj mogočnega imperija že skoraj prispele olimpijske igre.

Rusija ni več imperij. A tako kot druge velike in prostrane države si neznansko želi, da bi to spet postala. Nekam mora usmeriti energijo, ki se sprošča ob neizživetih hotenjih. Štirinajst dni v februarju bo za to vsekakor imela lepo priložnost. Zaradi ruske trme prihajajo zimske olimpijske igre v ne prav posrečeno izbran kraj. Igre v Sočiju na črnomorski obali bodo potekale v neposredni soseščini nedavne vojne z Gruzijo, na prizorišču dogodka, ki ga mnogi opisujejo kot genocid (nad Čerkezi) in na dosegu islamističnih skupin, ki se borijo za neodvisnost (v Dagestanu, Čečeniji, Ingušetiji in Kabardinsko-Balkarski republiki). Država je oživila strah zbujajočo milico, kozake, da bodo pomagali vzdrževati red, ki bi ga morda kdo želel ogrožati. Nenehno se pojavljajo govorice o sabotažah, previsoke temperature ogrožajo zanesljivost snežne odeje, potrebne za izvedbo olimpijskih iger, aktivisti pa pozivajo k bojkotu zaradi zakonodaje, usmerjene proti homoseksualcem, ki jo je sprejel ruski parlament. Putin se je odzval s prepovedjo protestov in shodov med olimpiado.

V Sočiju, letovišču ob črnomorski obali s kompleksom zdravilišč, so si premožni med vladavino carja Nikolaja II., zatem pa sovjetski voditelji in komunistični delavci lajšali tegobe, ki jih prinaša severna zima. Te stavbe v enem redkih ruskih subtropskih mest zdaj bledijo in propadajo, veje slovanskih palm pa se bočijo nad danes ne več tako visokorodnimi obiskovalci. A čeprav bo Soči uradni gostitelj olimpijskih iger, bodo tekmovanja potekala drugje. Tekmovanja v drsanju bodo gostili v Adlerju, 27 kilometrov južno ob obali. Smučarske tekme bodo v Krasni Poljani, 47 kilometrov vzhodneje, v notranjosti Kavkaza.

Skoraj vsa prizorišča iger so postavili povsem na novo – drsališča v Adlerju, stezo za bob in v gorskem slogu zgrajene vasi v Krasni Poljani, železnico in drugo infrastrukturo, potrebno za nemoteno izvedbo olimpijskih iger. Uradna ocena stroškov, 37 milijard evrov, je verjetno prenizka. Ne glede na to bodo olimpijske igre v Sočiju najdražje doslej. A vsem tem zbranim in porabljenim milijardam evrov navkljub bi težko rekli, da je bil to doslej najskrbneje pripravljen poslovni načrt. Vendar tu ne gre za posel. Prav tako to ni pretežno športna prireditev. Dogodek je zastavljen kot vrhunec dosežkov Vladimirja Putina, voditelja, za katerega so številni Rusi prepričani, da je od boga izbran, da bo Rusijo opral sramote in “slovesa” poraženke. Zamisel za te olimpijske igre se je v njegovi glavi porodila že pred več kot desetletjem.

Dolino, v kateri leži Krasna Poljana, obdajajo številni kavkaški vrhovi, po njej pa je speljana dvopasovnica. Še pred nekaj leti je bilo to skromno smučarsko letovišče z nekaj tisoč prebivalci. Za ohranjanje preprostosti kraja so poskrbeli samosvoji in trdoživi ljudje, odročnost, zaradi katere se je tam izoblikovalo posebno narečje, in pogosti snežni plazovi. Vsega tega je bilo konec z obsežnimi gradbenimi projekti in 20.000 sezonskimi delavci, ki so prišli preurejat kraj. Nekoč v preteklosti je bila dolina priča uničenju ljudstva, na katero je zunanji svet malodane pozabil, dokler niso spomina nanj obudile olimpijske igre.