Umetnost zbiranja

Walter je videti udobno nameščen. Orjaška tihomorska hobotnica z dvometrskimi lovkami, spodvitimi v sproščeni drži, značilni za glavonožca, je mrtva že 50 let in počiva v 40-litrski posodi, napolnjeni z raztopino etanola. Njeni sosedi prihajajo iz Atlantika: v steklenem kozarcu je shranjena kolonija morskih plaščarjev, imenovanih morske svetilke, katerih zelenomodra bioluminiscenca je že zdavnaj pojenjala. Na policah se bohotijo korale in alge. S kljuk visijo venci polžev s Tahitija. Pod steklom se svetlikajo z biserno matico bogate lupine školjk iz reke Misisipi.

Potem so tu še omarice, kar 230: nepredušno zaprti, po meri izdelani, klimatsko nadzorovani domovi desetih milijonov primerkov mehkužcev. Mnoge so prinesli z odprav v daljne kraje, ki so jih vodili ljudje kot Ernest Shackleton, Meriwether Lewis in William Clark, Gifford Pinchot in William Bartram.

Kje je to skladišče čudes? In kako smo se znašli v njem? Najprej na kratko: smo na Akademiji naravoslovnih ved v Philadelphii. Da smo prišli do te zbirke, smo se sprehodili mimo dveh drugih – entomološke zbirke s polnimi predali skarabejev in štirimi milijoni drugih žuželk iz vseh držav sveta, nato pa pol nadstropja gor po stopnicah mimo zbirke fosilov iz pradavnine, v kateri hranijo denimo ribe z okončinami, ohranjene iz devona, zobe mastodontov, ki so bili last Thomasa Jeffersona, in dele ihtiozavrovega okostja iz Anglije.

Vendar to ni le kraj, kjer je shranjeno vse našteto. Je tudi kraj, ki ljudi očara in osupne. Ko beseda nanese na odkritje, vso slavo odprave požanjejo raziskovalci. A najdba nečesa zanimivega na terenu je šele prvi korak. Vse drugo se zgodi tu, v skritih globinah muzeja, v zbirkah pod budnim očesom osebja. Tu vrste opišejo, poimenujejo, označijo in katalogizirajo, neredko več desetletij po tistem, ko so prispele v muzej. Tu znanstveniki s preučevanjem starih primerkov rastlin in živali prihajajo do novih spoznanj – vsak mrtvi primerek po svoje živi naprej, saj nosi v sebi fizikalne, molekularne in izotopske podatke o vsem, od evolucije do ekologije, od medicine do selitev. Tu se jemlje mera življenju na našem planetu.

Akademijo so leta 1812 ustanovili ljubiteljski naravoslovci, pravi višji sodelavec, pisec in zgodovinar Robert McCracken Peck. To je najstarejši prirodoslovni muzej na zahodni polobli in med prvimi, ki so se zavzemali za enakost pri dostopu do znanja. To je torej nadvse primeren kraj za začetek iskanja daljšega odgovora. Ljudje že od nekdaj zbirajo najrazličnejše stvari. Najsi gre za zapuščino časov, ko smo bili še lovci in nabiralci, za potrebo po vzpostavljanju reda v zmešnjavi ali preprosto za željo imeti in držati – želja po imeti v posesti je lastna človekovi duševnosti. A skrajnosti so lahko nevarne. Tisti, ki so obsedeni s kopičenjem stvari, v vsem vidijo vrednost. Drugi se osredotočijo na eno samo stvar in postanejo žrtve nečesa, kar Nicholas Basbanes imenuje “blaga norost”. Leta 1869 je bibliofil sir Thomas Phillipps razglasil, da mora “imeti po en izvod vsake knjige na svetu”. Njegov končni dosežek (50.000 knjig, morda 100.000 rokopisov) je bil sicer občudovanja vreden, a zelo daleč od tega, da bi dosegel zastavljeni cilj. Za navdušence, je napisal evolucijski teoretik Stephen Jay Gould, “je zbirateljska strast zaposlitev s polnim delovnim časom, nekakšna prijetna obsedenost”.

Naša zgodba o muzejskih zbirkah se začenja s to obsedenostjo. V 16. stoletju, ko se je renesančna Evropa odpirala v svet, so vladarske in plemiške rodbine, ki so kaj dale na svoj položaj (recimo Habsburžani in Medičejci), pa tudi zdravniki in lekarnarji začeli zbirati najrazličnejše predmete v enem samem prostoru. V teh Wunderkammern (‘čudežnih kamricah’) oziroma sobah z zanimivostmi, je bilo na splošno prikazano lepo, strašno in eksotično: primerki konzerviranih rastlin in živali, znanstvene naprave, umetniški predmeti, genske mutacije.