Peš iz Afrike

Hoja je omahovanje proti cilju. Vsak korak, ki ga naredimo, je prestrežen padec, preprečitev tega, da bi se zvrnili, ustavljena katastrofa. Tako postane hoja izraz zaupanja. Vsak dan jo izvajamo: dvotaktni čudež – jambsko zibanje, zadržimo in spustimo. Prihodnjih sedem let bom omahoval po svetu.

Na poti sem. Na sledi zamisli, zgodbi, himeri, morda popolni norosti. Na sledi duhovom. Začel sem v zibelki človeštva v Velikem tektonskem jarku na vzhodu Afrike, peš grem po stopinjah prednikov, ki so pred vsaj 60.000 leti prvi odkrivali svet. To naše popotovanje je še vedno največje od vseh. Ne zato, ker nam je dalo planet. Ne. Zato ker smo od zgodnjih predstavnikov vrste Homo sapiens, ki so se prvi podali onkraj meja domače celine – teh pionirskih nomadov ni bilo več kot nekaj sto – dobili tudi najfinejše lastnosti, ki jih zdaj povezujemo s pravo človeškostjo: zapleten jezik, abstraktno mišljenje, potrebo po umetniškem izražanju, genialni čut za tehnološke novosti in zdajšnjo raznolikost človeške vrste. Tako malo vemo o njih. Prečkali so Bab el Mandeb – “vrata bridkosti”, ki Afriko ločujejo od Arabije – potem pa jih je, v vsega 2500 generacijah, razneslo do najbolj odročnih še naseljivih obrobij zemeljske oble.

Več tisočletij pozneje jim sledim. Z uporabo fosilnih dokazov in razvijajoče se znanosti “genografije” – področje se ukvarja s presejanjem DNK zdaj živečih populacij in išče mutacije, ki pomagajo slediti starodavnim diasporam – bom krenil iz Afrike na sever, na Bližnji vzhod. Od tam me bo staroslavna pot vodila na vzhod čez prostrane gruščnate azijske ravnine na Kitajsko, potem pa spet proti severu v modrikaste sence Sibirije. V Rusiji bom skočil na ladjo in se odpeljal na Aljasko in nato počasi dol ob zahodni obali novega sveta do Ognjene zemlje, prepihane od vetra, zadnjega novega kopenskega obzorja naše človeške vrste. Prehodil bom 33.000 kilometrov.

Če bi me povprašali, bi vam povedal, da sem se tega projekta, ki mu pravim Pot iz raja (Out of Eden Walk), lotil iz različnih vzgibov: da bi znova spoznaval obrise našega planeta s hitrostjo človeškega koraka pet kilometrov na uro. Da bi upočasnil. Da bi razmišljal. Da bi pisal. Hodim, tako kot vsi, da bi videl, kaj je pred menoj. Hodim, da bi se spominjal.

Poti, ki potekajo po etiopski puščavi, so verjetno najstarejši človekovi sledovi na svetu. Še danes hodijo po njih ljudje: lačni, siromašni, prizadeti zaradi podnebja, možje in žene, ki kot v snu blodijo stran od vojne. Danes je po svetu skoraj milijarda ljudi na poti. Živimo med največjim množičnim preseljevanjem, kar jih je kdaj poznala naša vrsta. Kot vedno je končni cilj nejasen. V mestu Džibuti afriški priseljenci ponoči stojijo na zasmetenih plažah in mahajo z žepnimi telefoni. Lovijo poceni signal iz sosednje Somalije. Slišal sem jih mrmrati: Oslo, Melbourne, Minnesota. Bilo je grozljivo in žalostno in čudno lepo. Še po 600 stoletjih iščemo napotkov, celo rešitev pri tistih, ki so pot prehodili pred nami.