Norveška obala

Norveška obala je menda najbolj zamotano oblikovan rob kopnine na svetu.

Kriki ptic kakor da so krempljali po jasnem poletnem nebu. Ptice – mormoni, strmoglavci, galebi, lumne – so hrupno krožile okrog strmih otokov, dvigajočih se iz vode. Na morje smo izpluli približno tako daleč na severu, kot je sploh mogoče izpluti, z najbolj severnega rta na norveški obali, visoko nad severnim tečajnikom. Ladja se je v skalnatih ožinah zibala in dvigovala in videl sem, kako se znova potrjuje stara resnica. Morske ptice izvrstno letijo in lebdijo na vodi, plavajo in se potapljajo, pa skoraj nič drugega. Po slani vodi tekajo, da se zdi, kot da se jim sploh nikoli ne bo uspelo dvigniti v zrak, in na razpenjeni površini razbitega vala pristajajo kakor težke dežne kaplje.

Ko pa so v zraku in stegnjenih vratov pregledujejo vodo, so gospodarice te razčlenjene obale, teh razbitih otokov ob severnem robu Norveške, ki je kakor čepica Švedski in Finski. Tu in navzhod proti Rusiji se Norveška kot ob ostri zarezi srečuje z morjem, le goli hribi štrlijo v Barentsovo morje kakor pest. Norveške obale nihče ne pozna v celoti in med manj znanimi raztežaji je tudi konec polotoka Varanger, ki se končuje še bolj proti vzhodu od Sankt Peterburga. To je nizka obala s starodavnimi balvani, ki se tam daleč v nekem čisto drugem svetu kot Bergen koplje v bakreni sončavi med neskončnimi arhipelagi, kjer se stekajo v morje fjordi.

Seveda se je mogoče iz Bergna v Vardo na vzhodnem koncu polotoka Varanger tudi odpeljati. Toda ob pogledu na zemljevid je jasno, da je avto tam zgolj v breme. Zadnjih 120 let ladje znamenite proge Hurtigruten (dobesedno “hitre poti”) skrbijo za vez, ki odmaknjene kraje povezuje s širnim svetom. Med potovanjem na krovu tega obalnega ekspresa kilometri ne štejejo – in ko je polnočno sonce na vrhuncu, niti ure ne. Čas merijo pristanišča: Bodo, Svolvar, Tromso.

V celoti gledano je norveška obala od juga do severa nemara najbolj zapleten kos mejne kopnine na svetu. Leta 2011 so norveški geografi končali triletni projekt vnovičnega merjenja obale. Z novimi tehnikami in boljšimi zemljevidi so dodali tisoče otokov in otočkov, ki dotlej niso bili upoštevani. V celoti se je s tem dolžina norveške obale povečala za približno 17.700 kilometrov. Če bi 101.000 kilometrov norveških fjordov, zalivov in otoških obal poravnali v ravno črto, bi jo dvainpolkrat ovili okrog Zemlje. In to v deželi, kjer je od juga do severa manj kot 1800 kilometrov. Najsi stojite na skrajnih robovih nad fjordom Geiranger in zrete dol v sinji zev morja ali pa ste v premcu čolniča, ki ga oblegajo morske ptice, težko rečete, ali je morje tisto, ki vdira v norveško kopno, ali nemara kopnina sili v morje.

Voda se bržčas zdi bolj nepretrgana od kopnega, a nedvomno ni prav nič manj raznolika. Potovanje ob norveški obali je bežen vpogled v menjavanje kopnega in morja, neskončno domiselnost eonov ledu. Kilometre globlje v notranjost, na koncu najdaljšega norveškega fjorda, Sogne, je voda komaj nekaj sto metrov od obale globoka 1300 metrov. Bolj na severu stojala za sušenje polenovk in ozke rdeče lope za čolne zrejo na morje, globoko kakšnih sto metrov. Med najbolj zunanjimi otoki v Lofotih – verigi, ki se kot polomljen okel z vrhovi, pokritimi s snegom, zajeda v Norveško morje – pa se voda poglablja le počasi, za vsega nekaj metrov, kot bi se otoki dvigovali iz nje kakor hrbet puhajočega kita.