Življenje na Jesenicah

“Jesenice so v nekem trenutku začeli promovirati z narcisami, to je bilo
sicer lepo, a ne predstavlja identitete mesta,” meni arhitekt Peter Ličen. “Še huje,” nadaljuje v nenehno hitrejšem tempu, tako da mu je na trenutke že težko slediti. “Dimnik, za katerega smo se borili, da bi ostal simbol Jesenic, je danes največji oglasni pano daleč naokrog. To je ena hujših ironij.”

Ob pogledu na dimnik, ki se skoraj dotika neba, človeka stisne pri srcu. Žal ni mogočnost dimnika tista, ki jemlje dih. Pozornost pritegnejo svetlobne reklame za trgovine DM, Spar in Hervis; brez spoštovanja brišejo vso železarsko zgodovino, ki se je s prodornim in upornim rdečim prahom dolgo, dolgo lepila nanj in na vse mesto.

“V mestu se branijo osnovne identitete, kot bi jim bila odveč, kot bi jim bila v breme. In vendar mi je oče, ki je nekaj časa delal v železarni, povedal, da si imel resen družbeni status, če si bil plavžar. To je bila stvar ponosa,” zagotovi Ličen. “Zdaj pa je nekaj slabega.”

Naključnega opazovalca Jesenice spominjajo na koščke puzzla, ta hip raztresene še v takem neredu, da ne more sestaviti slike, pa če se še takotrudi. Gostega dima, ki se je vlekel po dolini Save
in je zakrival pogled na desnem bregu Save na Mežaklo in na levem rečnem bregu
na planine pod Karavankami, ni več. Tako si težko predstavlja smiselno podobo
mesta, ki ima v grbu, starem le nekaj več kot deset let, srednjeveški znak za
železo, v katerem je avtor grba, Janez Suhadolc, prepoznal črko J kot Jesenice
in H kot hokej. Železarna, pravzaprav jeklarna, je zdaj le še na obrobju mesta,
hokeja, za katerega je veljalo, da ni železarskega mesta brez njega in ne
hokeja brez železarskega mesta, pa na Jesenicah sploh ni več. In kam naj potem
umesti še nalepke narcis, ki tako rade krasijo šipe avtomobilov Jeseničanov? Še
dobro, da med tem, ko je železarna dobesedno požirala samo sebe, mesta niso
zapustili njegovi prebivalci, priseljenci ali njihovi potomci, ki jih je prav
ona, fabrka, zvabila na ta konec Slovenije. V srcu so postali
Jeseničani, a mesto kljub temu ni uničujoče delovalo kot talilni lonec, v katerem
bi se narodnostno in versko stapljali med seboj. Jesenice ostajajo konglomerat
narodov, ki so včasih živeli v skupni državi.

Zgodovina železarstva na Gorenjskem sega v halštatsko in zgodnje latensko
obdobje, torej vztraja že vsaj 3000 let. Najrazličnejše peči za taljenje rude
so se po gorenjskih planinah obdržale do 15. stoletja, potem pa so plavži
postopoma začeli dobivati prostor na območju današnjih Jesenic: leta 1538 na
Savi pri Jesenicah, 1570 na Plavžu, pomembna železarska lokacija je postal Javornik.
V drugi polovici 19. stoletja so manjše fužine, raztresene po Gorenjskem,
propadale, jeseniška železarna s številnimi novimi delovnimi mesti pa je mamila
možake, da so prihajali na delo od vsepovsod. S priseljevanjem delavcev se je
začelo obdobje, ko so se ločena naselja Koroška Bela, Murova, Stara Sava, Plavž
in Javornik združila in je mesto dobivalo svojo razpotegnjeno podobo. Že v 19.
stoletju so se fužine združile v Kranjsko industrijsko družbo. Z odkritjem
pridobivanja feromangana v plavžu leta 1872 v času tehničnega ravnatelja
Lamberta Pantza so se postavile na svetovni zemljevid železarstva. Konec 19.,
zlasti pa v 20. stoletju se je že ustvarilo naselje z vsemi značilnostmi mesta,
v katerem prevladuje železarska industrija. Gradili so delavska naselja, samske
domove, celo hotele, odpirali so trgovine, slaščičarne, kavarne, obrtne lokale.