Izginuli predniki

V gorovju Altaj na jugu Sibirije, kakih 350 kilometrov od tam, kjer se Rusija stika z Mongolijo, Kitajsko in Kazahstanom, v zavetju skalnate stene približno 30 metrov nad rečico Anuj zija Denisova jama. Že dolgo privablja obiskovalce. Poimenovali so jo po puščavniku Denisu, ki naj bi v njej živel v 18. stoletju.

Davno pred njim pa so si v njej našli zavetje neolitski in pozneje turški pastirji, da bi obdani s svojimi čredami tam prebili sibirsko zimo. Zaradi njih so se morali arheologi, ki zdaj v njej raziskujejo, med stenami, pomazanimi z nedavnimi grafiti, prekopati skozi debele sloje kozjih iztrebkov, da so prišli do plasti, ki jih zanimajo. Na obokanem stropu osrednjega prostora v jami skoraj pri vrhu zija odprtina, skozi katero se v notranjost siplje bleščeč snop sončave, da imaš občutek, kot bi bil v posvečenem prostoru, v cerkvi.

V zadnjem delu jame je majhen stranski prostor in prav tam je mlad ruski arheolog Aleksander Cibankov nekega dne julija leta 2008 izkopaval v plasteh, ki naj bi bile stare od 30.000 do 50.000 let, ko je naletel na drobec kosti. Nič kaj prida ni obetal: zaobljen odlomek, tako velik in tudi približno take oblike kot kamenček, kakršen se ti zaleze v čevelj. Pozneje, ko se je že razširil glas o tem kraju, mi je paleoantropolog, ki sem ga srečal v Denisovi jami, tisto kost opisal kot “najbolj nespektakularen fosil, kar jih je kdaj videl. Kar potrlo te je.” A bila je kost. Cibankov jo je pospravil v vrečko in si jo vtaknil v žep, da bi jo pokazal paleontologu v taboru.

Kost je ohranila še ravno dovolj anatomskih značilnosti, da jo je paleontolog prepoznal kot košček vršička prsta z roke primata – natančneje, del, ki meji na zadnji sklep v mezincu. Ker v Sibiriji pred 30.000 do 50.000 leti ni sledov o drugih primatih kot človeku – niti o človeku podobnih opicah niti o navadnih opicah – je bil to bržkone fosil nekakšnega človeka. Sodeč po ne povsem zraščeni sklepni površini je umrl mlad, star kvečjemu osem let.