Prvi Avstralci

Aboridžini so imeli 50.000 let celino zase. Zdaj jih je med prebivalstvom manj kot tri odstotke in njihov tradicionalni način življenja se je izgubil. Skoraj izgubil. Na domači zemlji starodavne šege še živijo.
Prst povprek čez vrat in pogled proti morju. To je znamenje. Moža zgrabita kopji, ročno izrezljani iz evkaliptovega lesa, in se bosonoga podata po rdeči prsti do roba vode. Potem pa v aluminijast čolnič, navijeta motor in odplujeta čez topel plitvi zaliv Arafurskega morja na divjem obrobju avstralskega Severnega teritorija.

Terrence Gaypalwani stoji na premcu, razkoračen zaradi ravnotežja, napeto strmi v vodo in z ostjo kopja kaže, v katero smer naj gresta. Star je 29 let in na sredini svoje lovske kariere. Peter Yiliyarr, star več kot 40 let, upokojenec, upravlja motor. Obala je preplet korenin mangrov, sonce grelna svetilka. Žive duše ni videti. Gaypalwani strmi, kaže. Trideset minut. Moža sploh ne spregovorita, a Yolnguji se, tudi kadar ne lovijo, včasih sporazumevajo zgolj z znakovno govorico. Potem Gaypalwani dvigne sulico in nagne ramo. Pogledam čez rob čolniča in v vodi zagledam veliko senco. Yiliyarr navije motor, Gaypalwani dvigne kopje in ga silovito zaluča. Senca se dviga, kopje pada in na vodni gladini si presekata pot.

Zadeta želva se globoko potopi. Velika je kot čajna mizica in verjetno starejša od obeh mož. Kovinska ost kopja, zarita v njen oklep, se je iztaknila iz držala, tako kot je mišljeno. Držalo je odplavalo stran – pozneje bosta šla ponj – toda za preluknjani nastavek osti je navezana vrv in ta švistne z navitka, ki ga odmotava Yiliyarr. Oba moža imata na dlaneh in prsih tanke podolgaste brazgotine. Vrv teče prosto, a je na drugi strani pričvrščena na belo bojo, veliko kot košarkarska žoga. Boja poleti iz čolniča in izgine pod vodo. Moža stojita, gledata.

Žoga skoči iz vode in čoln se požene k njej. Tokrat ima sulico Yiliyarr in ko se prikaže želva, jo zaluča in ost spet zadene. Konica se sname in še druga vrv švistne. Gaypalwani seže v vodo in zgrabi prvo vrv, moža povlečeta, da nabreknejo žile, vlečeta vrvi, roka preprijema čez roko, in kmalu potegneta želvo ob rob čolna. Sežeta čezenj, vsak zgrabi za eno debelo, plahutajočo plavut, nagnjena nazaj se z nogami opirata ob stranico čolna. Želva se dvigne iz vode in ko zdrkne v čolnič, moža popadata vznak. Čolnič premetava od teže živali.