Glas Zimbabveja

O Zimbabvejcih velja vedeti vsaj dvoje. Najprej, da so pretirano navezani na zemljo. Pa saj ni čudno, da je tako. Kdor je videl pomladno rdenje gozdnate pokrajine z drevesi musasa na začetku deževne dobe ali občutil vnetljivo vroč veter poletnega popoldneva v savani ali vpijal vonjave sladkega krompirja in cvetočega ognjiča, ko na divjino lega mrak, ve, da je to dežela, ki se polasti človekove duše. Seveda ima tolikšna navezanost na zemljo svojo ceno. Zaradi nje vzplamtevajo vojne in prevrati in neizogibna izguba zemlje je za poražence in tiste, ki imajo smolo v politiki, tako nevzdržna, da ljudje, ki ostanejo brez pristana, končajo kakor resnični duhovi, kakor blodeče duše, iščoče zemljo.

Drugo, kar velja vedeti o Zimbabvejcih, pa je, da so majhen, a trdovratno glasen narod pripovedovalcev zgodb in muzikantov. Skupina The Bhundu Boys je bila leta 1987 na Wembleyjskem stadionu v Londonu spremljevalna skupina pop dive Madonne. Thomas Mapfumo, Zimbabvejski lev, je začetnik žanra protestne glasbe chimurenga (vstaja). Najuglednejša afriška literarna nagrada, Cainovo priznanje, je Zimbabvejcem v 13-letni zgodovini pripadla dvakrat (Brianu Chikwavi leta 2004, NoViolet Bulawayo leta 2011). Charles Mungoshi je leta 1976 dobil dve nagradi mednarodnega pisateljskega združenja Pen International, Dambudzo Marechera pa je leta 1979 prejel nagrado časopisa Guardian za leposlovje. Doris Lessing, ki je v Zimbabveju preživela leta, ko se je osebnostno oblikovala, je Nobelova nagrajenka.

NISEM ZIMBABVEJKA, le v 70. letih minulega stoletja so imeli moji v Veliki Britaniji rojeni starši kmetijo na vzhodnem robu tedanje nepredvidljive Rodezije. Borili so se – oče med služenjem vojaškega roka, mama kot policijska prostovoljka – da bi država ostala pod oblastjo belcev in ne bi prišla, kot so govorili, v roke komunistom. To prizadevanje je bilo, kakorkoli si obrnil, sporno: Ian Smith, predsednik rodezijske vlade, je leta 1965 kandidiral pod geslom “Bolj bela, svetlejša Rodezija” in vse bolj maloštevilna belska manjšina (v začetku 60. let okoli 200.000 belcev, leta 1980 le še 150.000) se je naslednje desetletje in pol trudila obdržati na oblasti v deželi s črnsko večino, ki se je v istem obdobju s približno 3,5 povečala na več kot 7 milijonov pripadnikov