Nova stara Libija

V lesenem zaboju je, ovit v temo muzejskega depoja, ležal vznak bronasti kip, ki ponazarja žalostni konec Moamerja Gadafija. Bil je kip Septimija Severa. Ta tako kot Gadafi sodi v zgodovino Libije in je na prehodu iz 2. v 3. stoletje n. š. 18 let vladal rimskemu imperiju. Njegov rojstni kraj Leptis Magna – trgovsko mesto 130 kilometrov vzhodno od današnjega Tripolija, ki so ga Feničani svojčas imenovali Oea – je postal prav v vseh pogledih drugi Rim. Cesarja so več kot 1700 let po smrti italijanski naseljenci v Libiji počastili s kipom stasitega bradatega voditelja z baklo v dvignjeni desnici. Leta 1933 so ga postavili na glavni tripolijski trg (zdaj Trg mučencev) – in tam je stal pol stoletja, dokler ni v njem začel videti kamna spotike neki drug libijski vladar.

“Kip je postal simbol opozicije, ker je bil nekaj, česar Gadafi ni mogel kaznovati,” je dejal Hafed Walda, Libijec po rodu in profesor arheologije na King’s Collegeu v Londonu. “Ljudje so vsak dan spraševali: ‘Kaj pa Septimij Sever pravi danes?’” Postal je trn v peti režimu. Zato ga je Gadafi spravil na smetišče. Prebivalci Leptis Magne so ga rešili in ga odnesli nazaj domov. Tam sem ga našel, ležečega v lesenem zaboju, sredi vrtnarskega orodja in zavrženih okenskih okvirjev, čakal je, da ga napotijo, kamorkoli že bo odredila nova Libija.