Nora vožnja

Na robu parkirišča Marshallovega vesoljskega središča v Huntsvillu v ameriški zvezni državi Alabama stoji ostanek iz časov, ko so bili vsi prepričani, da bo nekoč v prihodnosti naša vrsta sposobna potovati po vesolju.

“To ni model,” je dejal Nasin fizik Les Johnson, ko smo opazovali deset metrov visoko napravo, sestavljeno iz ventilov, cevi, izpuhov in oklepa. “To je pravi raketni motor na jedrski pogon.” Nekoč je Nasa predlagala, da bi na Mars poslali ducat astronavtov v dveh vesoljskih ladjah, vsako pa bi poganjali po trije takšni motorji. Takratni direktor Marshallovega vesoljskega središča Wernher von Braun je načrt predstavil avgusta 1969, le štirinajst dni po tem, ko je njegova raketa Saturn V na Luno ponesla prve astronavte. Predlagal je celo datum odhoda odprave – 12. november 1981. Jedrski raketni motorji so do takrat že uspešno prestali vse zemeljske preskuse. Bili so pripravljeni za let po vesolju.

Trideset let po tem, ko naj bi pristali na Marsu (pa seveda še nismo), je Johnson še vedno željno opazoval 18.000 kilogramov težak motor, pred katerim smo stali. Johnson je vodja manjše skupine, ki presoja uresničljivost “naprednih zamisli” v vesoljski tehnologiji. In Nerva, stari motor na jedrski pogon, ima vse možnosti za uvrstitev med uresničljive zamisli. “Če se bomo odločili poslati ljudi na Mars, bomo znova premislili o uporabi takih motorjev,” je dejal. “Potrebujejo namreč le pol toliko goriva kot konvencionalne rakete.” Pri Nasi prav zdaj razvijajo konvencionalno raketo, ki naj bi nadomestila raketo Saturn V. Ta je zadnjič letela leta 1973, ne dolgo za tem, ko je na Luni pristala zadnja raketa s človeško posadko. Tudi projekt Nerva se je končal leta 1973, ne da bi motorji kdaj v resnici poleteli. Vse od takrat, ko se je začela doba vesoljskih plovil (shuttlov), ljudje nismo potovali dlje kot 600 kilometrov od Zemlje.