Dobri plin, zli plin

ZADNJI SONČNI ŽARKI PRODIRAJO SKOZI ZASNEŽENE SMREKE OB OBALI JEZERA GOLDSTREAM PRI FAIRBANKSU NA ALJASKI.

Katey Walter Anthony strmi v črni led in v njem ujete bele mehurčke. Veliki in majhni so plast za plastjo posejani vsepovsod, kakor zvezde po nočnem nebu. Anthonyjeva, ekologinja z Aljaške univerze v Fairbanksu, zgrabi ledno kladivo. Študent podrži prižgano vžigalico nad velikim žepom ujetega metana in Anthonyjeva s kladivom predre led nad njim. Iz luknje uide plin, se vname in zabuhti, zaradi česar Anthonyjeva za hip izgubi ravnotežje in se opoteče. “Ni težjega dela od mojega, saj se pri njem pogosto opečem,” reče v smehu.

Plameni so dokaz, da je v mehurčkih metan, glavna sestavina zemeljskega plina. S štetjem in z merjenjem mehurčkov skuša Anthonyjeva ugotoviti, koliko metana se dviga iz jezera Goldstream – in iz milijonov podobnih jezer, ki prekrivajo skoraj tretjino Arktike. Arktika se je zadnja desetletja segrevala veliko hitreje kot druga območja na planetu, zato se je permafrost (trajno zamrznjena tla) stalil, stara jezera so se povečala, nastala so nova. Količino metana, ki se v mehurčkih dviga iz njihovih blatnih globin, je težko opredeliti – dokler se pod prvim jesenskim prozornim ledom ne ujame zamrznjena slika izpustov iz celotnega jezera.