Pingvini z mehurčki

Roger Hughes ni cesarskih pingvinov še nikoli videl v naravi. Ko je gledal dokumentarni film na televiziji BBC, v katerem so brzeli pod morsko gladino s sledjo mehurčkov za sabo, pa ga je prešinilo spoznanje, ki je pozneje privedlo do presenetljivega odkritja. Hughes, morski biolog na Univerzi Bangor v severnem Walesu, se je malo pred tem z ženo pogovarjal o gladkosti novih tekmovalnih plavalnih oblek.

Med gledanjem filma se je domislil, da ti mehurčki pingvinom morda omogočajo hitrejše plavanje. Ob pivu v pubu je za mnenje o svoji hipotezi pobaral prijatelja Johna Davenporta, morskega biologa z University Collegea v Corku na Irskem. “Roger je pričakoval, da mu bom kar tam postregel z odgovorom,” pravi Davenport, ki preučuje, v kakšnem razmerju sta telesna zgradba in gibanje živali. Vendar ni vedel, kaj ti mehurčki pomenijo za pingvine. Izkazalo se je, da tega ni vedel tudi nihče drug. Moža sta temeljito prečesala znanstveno literaturo in ugotovila, da pojava ni še nihče preučil. Odločila sta se torej, da bosta to storila sama.

Ob pomoči Poula Larsena, mehanskega inženirja z Danske tehniške univerze, sta analizirala ure in ure podvodnih posnetkov. Ugotovila sta, da pingvinom uspeva tisto, kar si inženirji že dolgo prizadevajo doseči pri ladjah in torpedih: zrak uporabljajo kot lubrikant za zmanjševanje upora in povečevanje hitrosti.