Koralni krasotec

MED MANGROVAMI PRED VZHODNO OBALO SREDNJE AMERIKE, NA OBROBJU SREDNJEAMERIŠKEGA KORALNEGA GREBENA, SE SVET DELI NA DVA DELA: na zgoraj in spodaj. Ko sva s sodelavcem, morskim biologom Willom Heymanom, ugasnila motor in čoln s kolom potisnila z vročega aprilskega sonca v senco gozda, sva se zazrla v preproščino nad sabo. Videla sva zelene krošnje enega najmanj raznovrstnih tropskih gozdov, kar jih premore svet; v njem pogosto uspeva ena sama drevesna vrsta, rdeča mangrova.

Uspevanje podrasti v mangrovskem gozdu zavirajo slanost, viharni valovi in nizka vsebnost kisika v blatu, zato pod krošnjami ni bilo videti kaj prida. Občasno kakšno orhidejo. Tu in tam kakšno ovijalko. Množico rakov goslačev, ki so stražili pred luknjami v blatu. Veliko mangrovsko rakovico nizko na drevesnem deblu. Nekaj žuželk. Tribarvno čapljo, prežečo na korenini mangrove. Na premcu sem se nagnil čez krov, pobrskal po blatu med koreninami in našel nekaj koščkov lončevine. Mangrove Srednjeameriškega koralnega grebena so nekoč rasle na obrobju območja stare majevske civilizacije. Imelo me je, da bi enega spravil v žep za spomin – toliko jih je, le kakšno škodo bi lahko povzročil? “‘Ujemi in spusti’, brez izjem,” je bil nepopustljiv Heyman. Med pljuskanjem koščkov, ki sem jih odmetaval nazaj v vodo, sva se s kolom premaknila še malo naprej. Tam sva v mirni vodi ugledala čudežni svet spodaj.

V tem gozdu se z algami porasle korenine razraščajo pod vodno gladino kakor košate brade. V njih živijo vitki kačjerepi, kratkokrake morske zvezde in mali prosojni plaščarji – njihovi “plašči” so oranžni, škrlatni ali beli – ter mehke korale, ostrige in spužve v še bogatejši paleti barv. Tu prav vsako bitje s čim opozarja nase.