Lepota listja

Vsi smo že kdaj podržali v roki listje, prevozili kilometre, da bi si ga ogledali v jesenskem sijaju, si ga privoščili za obed, ga grabili, iskali njegove sence. Ker je vsepovsod, ga ni težko imeti kar za samoumevno.

A četudi ga imamo za tako, vztrajno opravlja svojo eno in edino nalogo: spreminja sončno svetlobo v življenje. Ko sončni žarki obsijejo zelene liste, oči ujamejo odboj valovnih dolžin zelenega dela spektra. Svetloba preostalih valovnih dolžin – rdeče, modre, indigo in vijolične – pa se vsrka. Listi so polni kamric, ki jih osvetljuje zbrana svetloba. V teh obsijanih prostorih fotoni trkajo drug ob drugega, listi pa lovijo njihovo energijo in jo spreminjajo v sladkor, potreben za gradnjo rastlin, živali in civilizacij.

Delo listov opravljajo kloroplasti, ki jih hranijo sonce, voda, ogljikov dioksid in hranilne snovi. Razvili so se pred približno 1,6 milijarde let, ko je celica, ki ni mogla uporabljati sončne energije, zajela drugo celico – cianobakterijo – ki je to zmogla. Ta cianobakterija je postala prednica vseh zdajšnjih kloroplastov. Če jih rastline ne bi imele, bi morale, enako kot mi, jesti, kar bi pač našle. Tako pa razprostrejo zelene dlani in lovijo svetlobo. Če je kaj na tem svetu čarobno, je to: potomci drobcenih bitjec v listih, ki se znajo prehranjevati s soncem.