Uganka Velikonočnega otoka

Neke zimske noči junija lani je 30-letni José Antonio Tuki, umetnik z Velikonočnega otoka, storil nekaj, kar zelo rad počne: s svoje hiške na jugozahodni obali se je peš podal severno čez otok na plažo Anakena. Legenda pravi, da so pred približno 1000 leti na Anakeni zvlekli na suho kanuje prvi polinezijski naseljenci, potem ko so po odprtem morju prepluli več kot 2000 kilometrov Tihega oceana. Pod isto luno in zvezdami je sedel na pesku in strmel predse v orjaške kipe ljudi – moaie. Pred stoletji so jih izklesali iz vulkanskega tufa in veljajo za utelešenje božanskih duhov prednikov.

Zakikirikali so nespečni petelini; zalajali potepuški psi. Zapihal je ledeni veter z Antarktike in Tuki je vzdrgetal. Je Rapanuijec, staroselski polinezijski prebivalec Rapa Nuija, kot domačini pravijo Velikonočnemu otoku; prejkone so njegovi predniki pomagali izklesati nekatere od stotin kipov, ki so posejani po travnatih holmih in škrbinasti obali otoka. Na 16 metrov dolgi kamniti ploščadi na Anakeni strumno stoji sedem trebušastih moaiev – s hrbtom obrnjenih proti Tihemu oceanu, z rokami ob telesu, vsakemu glavo pokriva pukao iz rdeče vulkanske žlindre, še ene vulkanske kamnine. Iz davnine bdijo nad tem odmaknjenim otokom, a kadar Tuki zre v njihove obraze, čuti povezanost z njimi. “Nekaj nenavadnega in močnega,” pravi. “To je ustvarila moja kultura. Rapanuijsko je.” Zmaje z glavo. “Le kako jim je uspelo?”