Marsejski čudež

Mikavno bi bilo reči, pa najbrž tudi resnično, da nobeno pravilo, ki si ga izmisli Pariz, v mestu Marseille ne ostane neizkrivljeno. Prestolnica Provanse zasluženo slovi kot surov in nebrzdan kraj, pristanišče, ki privlači vse vrste tihotapcev in vse mogoče ljudi, od katerih so nekateri prav tako tihotapci. Že stoletja prihajajo v glavnem po morju – se mešajo, spletkarijo, pretepajo, parčkajo, gostijo in popivajo z brezbrižnostjo, ki ne pozna točišče ljudem, ki so bežali pred preganjanjem, nalezljivimi boleznimi in revščino. V zadnjih desetletjih se je vanj priselilo znatno število ljudi, večidel iz muslimanskih držav, in ko se danes s katere od številnih marsejskih plaž zastrmite čez Sredozemsko morje proti nevidni severnoafriški obali, si lahko skorajda predstavljate bližajočo se povodenj ljudi, saj nemiri v arabskem svetu potiskajo proti evropskim obalam vedno več beguncev in iskalcev zaposlitve.

Če poslušate desničarske politike, bi mislili, da ta val priseljencev neizbežno pomeni naval islamskega puritanizma, ki bo spodkopal evropske običaje in vse ženske prisilil, da se bodo oblačile kot talibanske neveste. Potem  pa sprevidite, da so številni moški in ženske, ki se gnetejo na marsejskem pesku, afriškega ali arabskega rodu in da so mladenke v bikiniju, ne v burkah.