Arabska morja

Stari ribič je sedel ob morju na kosu preproge, razgrnjenem v zavetju, pokritem z listjem. Njegov obraz je bil kot orehova lupina, v svet je zrl s priprtimi očmi, vajenimi razbeljene bleščave Arabije. Šamal je pihal z morja v žgočih sunkih, da so se povešale celo veje datljevih palm. “To je zahodnik,” je dejal mož z raskavim glasom. “Čutim njegovo toploto.” Za njim je kot žerjavica žarela vas Film, stisnjena v hribe polotoka Musandam v Omanu. Koze so sople v senci, ki so jo metali prevrnjeni čolni in zidovi mošeje. Ob vsakem vdihu me je obšel občutek, da se mi bodo nosnice zdaj zdaj vnele. Sami Alhaj, moj jemenski sopotapljač, je dejal: “Pod vodo, med koralami, je kot v nebesih. Nad vodo pa je ob tem vetru kot v kakem zakotju pekla.”

Kmalu sva zbežala iz pekla in se znova potopila v raj. Sprememba barve je najin prehod med svetovoma zaznamovala prav tako živo kakor sprememba temperature. Barve na kopnem so bile kot na tržnici z dišavami – poper, cimet, gorčica, muškat – podvodni svet pa se je kopal v razkošnih barvah sultanove palače. Dolge, valujoče indigovo modre veje mehkih koral so se prepletale z živo rdečimi odrastki morskih lilij. Iz razpok so prežale pikaste murene z rumeno žarečimi zevajočimi gobci in mimo naju so kakor oranžni prebliski švigale ribe zastavice.