Zlata panamska preteklost

Na od sonca ožganem pašniku v osrčju Paname je zlato tako hitro prihajalo iz zemlje, da bi arheologinja Julia Mayo najraje zavpila: dovolj, dovolj! Dolga leta je delala za ta trenutek, čakala nanj, potem pa je bilo vsega kar preveč. Leta 2005 se je s svojo skupino na najdišču, ki so ga po slapu na eni izmed številnih rek na območju poimenovali El Cano, lotila geofizikalnih raziskav, odločena, da bo odkrila nove dokaze o starodavni družbi, ki jo je preučevala že od diplome. Na podlagi izsledkov so razbrali krog davno pozabljenih grobov. Do leta 2010 so s skupino izkopali pet metrov globok jašek in odkrili posmrtne ostanke vojaškega poveljnika, ovešene z zlatom – dve reliefno okrašeni naprsni plošči, štiri okove za roke, zapestnico iz zvončkov, pas iz votlih zlatih korald, debelih kot olive, več kakor 2000 kroglic, razvrščenih, kot da bi bile nekdaj prišite na prepasico, na stotine cevastih korald, ki so na goleni sledile cikcakastemu vzorcu. Že samo to bi štelo za življenjsko odkritje, pa je bilo komaj začetek. Mayeva je naletela na pravo zlato žilo.

Skupina se je vrnila lani med sušno dobo, ki traja od januarja do aprila, in izkopala drug grob, do pičice enako bogat, kot je bil prvi. Pokojnik je nosil dve zlati naprsni plošči spredaj, dve zadaj, štiri okove za roke in sijajen smaragd, tako da je bil zagotovo še en vrhovni poglavar. Blizu njega je ležal dojenček, podobno ovešen z zlatom, bržkone njegov sin. Pod njima se je razprostiral sloj prepletenih človeških skeletov, najbrž žrtvovanih sužnjev ali vojnih ujetnikov. Radiokarbonske raziskave so grobova uvrstile približno v leto 900 n. š. – v obdobje, ko je začela kakih 1300 kilometrov severozahodno od tam propadati majevska civilizacija.