Mesta prihodnosti

V obdobju Jacka Razparača, težkih časih za London, je v mestu živel stenograf uglajenih manir, Ebenezer Howard. Omeniti ga velja, ker je pomembno in trajno vplival na to, kako razmišljamo o mestih.  Howard je bil plešast, s košatimi brki, ki so mu zakrivali usta, z očali z žičnatimi okvirji in raztreseno držo nenehnega iskalca. Služba prepisovalca govorov, ki jo je opravljal, ga ni izpolnjevala. Malce se je ukvarjal s spiritualizmom; obvladal je esperanto, nekaj let prej izumljeni jezik; iznašel je stenografski pisalni stroj. In sanjal o nepremičnini. Leta 1885 je pisal ženi, da družina potrebuje hišo z “zares lepim vrtom, morda s travnatim teniškim igriščem”. Nekaj let pozneje, potem ko je v utesnjeni najemniški hiši v šestih letih zaplodil štiri otroke, se je iz dolgotrajne potrtosti izvil z načrtom, kako bi izpraznili London.

Kajti London, veste, je v 80. letih 19. stoletja hitro rasel, bil pa je tudi prenatrpan z ljudmi, ki so bili še veliko bolj obupani od Howarda. Barakarska naselja, kjer je Razparač prežal na žrtve, so bila več kot strašna. “V vsaki sobi teh gnijočih in zaudarjajočih najemniških stanovanj domuje družina, pogosto dve,” je pisal Andrew Mearns, minister, ki si je prizadeval izboljšati razmere. “Sanitarni inšpektor poroča, da je v neki kleti našel očeta, mamo, tri otroke in štiri prašiče! … Drugje pa ubogo vdovo s tremi otroki in z otročičem, ki je bil že trinajst dni mrtev. Viktorijanci so taka barakarska naselja imenovali rookeries, kolonije, po kolonijah gnezdečih ptic. Predsednik londonskega okrajnega sveta je mesto opisal kot “tumor, elefantiazo, ki v svoj nenasitni sistem izsrkava polovico življenja, krvi in kosti mestnih okrožij”.

V 20. stoletju je iz tega zgroženega pogleda na mesta 19. stoletja vzniknilo načrtovanje mest. Čudno, a začelo se je z Ebenezerjem Howardom. V tanki knjižici, ki jo je leta 1898 izdal v samozaložbi, je mož, ki je cele dneve prepisoval misli drugih, objavil svojo vizijo tega, kako bi morali živeti ljudje – vizijo, tako očarljivo, da je Lewis Mumford, veliki ameriški arhitekturni kritik, pol stoletja pozneje dejal, da so bili z njo “postavljeni temelji novega obdobja v civilizaciji mest”.