Na poti s severnimi jeleni

Tristo štirideset kilometrov severno od severnega tečajnika, blizu s fjordi prepredene severne obale, v poletnih mesecih sonce ne zaide tedne in tedne dolgo in žarki polnočnega sonca se odbijajo od poletnih snežnih poljan. Pride solsticij pa mine, toda Sami (Laponci), pastirji severnih jelenov, imajo preveč dela, da bi se posebej menili za to. “V tem času smo vedno sredi označevanja juncev,“ pravi Ingrid Gaup, s čimer misli na vsakoletni obred, ko pastirske družine vrežejo v uhlje juncev svoje starodavne oznake. V domovini Samov, ki se razprostira čez sever Norveške, Švedske, Finske in Rusije, na dojemanje časa ne vplivajo sončni cikli, vezano je na nekaj veliko pomembnejšega: selitve severnih jelenov.

Pastirji Sami pravijo svojemu poklicu boazovázzi, kar prevajamo kot “sprehajalec severnih jelenov”, in natanko to so nekdaj počeli pastirji, ko so peš ali na lesenih smučeh sledili urnim živalim, ki so si po kilometrih in kilometrih pokrajine iskale kar najboljšo pašo. Časi so se spremenili. Pastirjem zdaj v določenih obdobjih leta na tradicionalnem pašnem območju severnih jelenov dodelijo določeno zemljišče. Da bi bil tak življenjski slog sploh mogoč, pastirji potrebujejo drage štirikolesnike in motorne sani, da lahko vzdržujejo na stotine kilometrov ograj med zemljišči in selijo velikanske črede v skladu s pravili o rabi zemljišč – tudi kadar se to upira njihovemu pastirskemu čutu. Kot pojasnjuje Ingridin mož Nils Peder Gaup: “Severni jeleni razmišljajo s smrčkom, ne z očmi. Hodijo z vetrom.”