Dobivamo krila

Stala sem na robu mrzle, vetrovne peščene sipine v Severni Karolini, na poti k uresničitvi sanj, ki sem jih delila z Leonardom da Vincijem: da bi letela! Renesančni genij je leta in leta preučeval let ptic in razvijal letalne naprave. Na smrtni postelji leta 1519 naj bi dejal, kako mu je žal tudi tega, da ni nikoli poletel. Petsto let inovacij od takrat je ustvarilo jadralnega zmaja, ki sem ga držala nad glavo in je bil dovolj preprost in varen, da so ga ponujali kot razvedrilo za turiste. A kljub stoletjem pustolovščin in eksperimentiranja se nam lastno letenje – zmožnost poleteti v nebo kot škrjanec, strmoglavljati kot sokol in švigati sem ter tja kot kolibri – še vedno izmika. Ničkolikokrat so že poskušali. Številna življenja so bila izgubljena in bogastva zapravljena v želji po izpolnitvi sanj o letenju, a znanstveniki, izumitelji in pustolovci prizadevanj vse do danes niso opustili. Leonardo je narisal na stotine letečih ptic v želji, da bi razvozlal njihove skrivnosti. Naredil je podrobne načrte za letalne naprave, podobne današnjim jadralnim letalom in helikopterjem. Toda fizikalnih zakonitosti letenja mu ni uspelo odkriti. Preteči je moralo več kot 300 let in spodleteti veliko poskusov, preden je britanski inženir sir George Cayley dognal, da so za letenje potrebni vzgon, pogon in nadzor. Zgradil je jadralno letalo z ukrivljenim krilom, ki je ustvarjalo vzgon. Potem je vanj posadil svojega kočijaža, delavci s posestva pa so z njim stekli po hribu navzdol, dokler ni pridobilo dovolj hitrosti za vzlet. Žal pa mu ni uspelo poskrbeti za nadzor. Letalo je po nekaj sto metrih letenja treščilo na tla. Kočijaž je preživel, a menda nad podvigom ni bil preveč navdušen. Moj zmaj za jadralske začetnike je bil skoraj tako preprosto zasnovan kot Cayleyjevo letalo in čeprav sem vedela, da je z njim mogoče leteti, je nadzor še vedno najbolj kočljivi del letenja. Inštruktorji jadralne šole Kitty Hawk Kites iz mesta Kill Devil Hills, le nekaj kilometrov od kraja, kjer sta brata Wright leta 1903 poletela s prvim motornim letalom, so mi pojasnili, da za krmarjenje zadostuje le nekaj preprostih gibov: če želim zaviti, se nagnem v levo ali desno, za usmerjanje hitrosti krmilo potisnem navzgor ali navzdol, če pa želim pristati, ga potisnem navzgor. Vendar so tečajniki iz moje skupine vztrajno strmoglavljali v pesek. Vedno sem rada letela, pa čeprav v hrumečih velikih potniških letalih. “Ko boš okusil letenje, boš vselej hodil po zemlji z očmi, uprtimi v nebo,” naj bi nekoč dejal Leonardo. Ko sem v jadralni šoli Kitty Hawk Kites to slišala, sem pritrjujoče zavzdihnila. Upala sem, da bom med jadranjem z zmajem doživela tista prvinska občutja, ki jih vzbuja letenje. Če ne drugega, sem se pošteno prestrašila. Ko sem stekla po sipini navzdol, sem krčevito stiskala krmilo. Nenadoma sem se zavedela, da brcam v prazno. Letela sem! Po nekaj sekundah je inštruktor zakričal “Pristani!” Krmilo sem potisnila nad glavo in pristala, negotovo, a na nogah – in se takoj spet odpravila po sipini navkreber. Še enkrat sem želela doživeti ta nenavadni, prijetni občutek ob vzletanju.