Pol opica, pol človek

Lee Berger stoji na smrtno nevarnem kraju nasmejan. To je jama v tleh približno 45 kilometrov severozahodno od Johannesburga, v razbrazdani rjavi dolini, kjer se med gručami dreves včasih sprehajajo žirafe. Rdeče kamnite stene votline mu segajo nad glavo in so na posameznih mestih tako strme, da je precej drzno plezati po vseh štirih gor ali dol. Pred približno dvema milijonoma let je bilo brezno še veliko globlje, tako da nobenemu bitju, ki je omahnilo vanj, ni bilo pomoči. To pojasnjuje, zakaj Berger odkriva takšno zakladnico fosilov, ti pa zopet pojasnjujejo njegovo vznesenost. Nagne se čez rdečo skalo blizu dna globeli in s prsti sledi beli izboklini. “Videti je kot del roke,” pravi. “To pomeni, da smo našli še en osebek.” Prvi okostji, ki so ju prinesli iz globeli, sta bili še mlad odraščajoč moški, star 12 ali 13 let, in odrasla ženska. Berger, paleoantropolog z Witwatersrandske univerze v Johannesburgu, je to s sodelavci naznanil aprila lani. Nahajališče, erodirana apnenčasta jama po imenu Malapa, leži na območju, ki že slovi po starodavnih človeških fosilih, tako da ga pogosto omenjajo kar kot “zibelko človeštva”. Ta slava temelji večidel na najdbah z začetka minulega stoletja, ko je jug Afrike postregel z najboljšimi dokazi o zgodnji evoluciji človeka. Med najdbami je bil Australopithecus africanus, tedaj naš najstarejši znani prednik. V začetku 50. let minulega stoletja pa so epohalne najdbe družine Leakey v Tanzaniji in Keniji in potem še slavno odkritje 3,2 milijona let starega okostja Lucy v Etiopiji, ki ga je našel Donald Johanson, prestavili zibelko človeštva v vzhodno Afriko, in tam je ostala do danes. Lee Berger meni, da se bo zibel spet zamajala. Prepričan je, da Malapa skriva ključ do enega najpomembnejših, najmanj razumljenih poglavij človekovega evolucijskega popotovanja: izvora prve vrste, ki nam je bila dovolj podobna, da jo lahko imamo za človeka – člana rodu Homo. “Morda se je zgodba začela prav tule,” pravi, ko se nameni izplezati iz jame. Aprila je na mednarodnem shodu antropologov v Minneapolisu s kolegi razgrnil argumente, zakaj naj bi bila ta malapska vrsta, znana kot Australopithecus sediba, vmesna oblika med primitivnimi avstralopiteki in našim rodom Homo. Dokazi, na katere se sklicujejo, so majhni avstralopitekovi možgani (z nekaterimi nenavadno modernimi potezami), opičja ramena in roke, prilagojene za plezanje po drevju – ki pa se jih drži nenavadno moderna dlan za natančen prijem izdelovalca orodja. Raziskovalci pravijo, da je stopalo odrasle samice še bolj nenavadna mešanica; večidel moderen gleženj je povezan s petno kostjo, ki je primitivnejša od tiste pri vrsti A. afarensis – Lucyjini vrsti – ki je vsaj milijon
let starejša.