Na tankem ledu

Avgusta 1881 je naravoslovec John Muir na parniku Th omas Corwin plul vzdolž obale Aljaske in iskal tri pogrešane ladje, ki so izginile v arktičnih vodah. V morju pred rtom Point Barrow je opazil tri severne medvede, “čudovite korenjake, debele in krepke, ki so tam zunaj v nedrih ledene divjine kar prekipevali od moči”. Če bi Muir plul mimo rta Point Barrow avgusta letos, severni medvedi, ki bi jih morda uzrl, ne bi več živeli v zaledeneli divjini, marveč bi plavali po odprtem morju in trošili dragocene zaloge tolšče. Medvedji habitat – morski led – namreč nezadržno izginja. Severni medvedi živijo tam, kjer se stikajo zrak, led in voda. Temu neizprosnemu okolju so odlično prilagojeni in večino življenja preživijo na morskem ledu, kjer vse leto lovijo, kopno pa obiščejo le takrat, ko morajo samice izkopati brloge za kotenje mladičev. Prežijo predvsem na kolobarjaste in brkate tjulnje (njihovo dihalno luknjo menda zavohajo poldrugi kilometer daleč), včasih pa ujamejo tudi kakega mroža in celo kita belugo. Morski led je temelj arktičnega morskega okolja. Ključni organizmi živijo pod ledom in v samem ledu, ki ni popolnoma kompakten, saj je prepreden z velikimi, majhnimi in še manjšimi kanali in predori. Bilijoni diatomejskih alg, obilica zooplanktona in rakcev – vse to je posejano po celotni debelini ledu. Spomladi sončna svetloba prodre skozi led in spodbudi cvetenje alg. Alge potonejo na dno in v plitvem morju na celinskih policah vzdržujejo prehransko verigo, v katero so vključeni školjke, morske zvezde, arktične trske, tjulnji, mroži – in severni medvedi. Po mnenju strokovnjakov je na svetu od 20.000 do 25.000 severnih medvedov in oblikujejo 19 sub populacij. Na norveškem otočju Svalbard (kjer je Florian Schulz posnel največ fotografi j za to reportažo), v Beaufortovem morju in Hudsonovem zalivu so jih preučevali najdlje. V zahodnem delu Hudsonovega zaliva, kjer se poleti led stali in jeseni morje spet zamrzne vse do obale, se je prvič pokazalo, kakšna bo prihodnost teh živali. Danes upokojeni Ian Stirling, ki je bil zaposlen v kanadski Upravi za naravo, je severne medvede opazoval od konca 70. let minulega stoletja. Ugotovil je, da so se spomladi in zgodaj poleti, preden se je začel led lomiti, do sitega najedli tjulnjev, ko pa se je led stalil, so se umaknili na kopno. V ugodnih letih so imeli do začetka lomljenja ledu že debelo plast tolšče. Na kopnem so prešli v stanje, imenovano “hodeča hibernacija”. Takrat se je njihova presnova zelo upočasnila, da so čim bolj varčevali z zalogami tolšče. “Nekje do začetka 90. let minulega stoletja,” pravi Stirling, “so se medvedi v Hudsonovem zalivu lahko postili vse poletno in jesensko obdobje staljenega ledu, ker je bil lov na spomladanskem ledu tako obilen.” V naslednjih letih pa sta Stirling in njegov sodelavec Andrew Derocher začela opažati skrb zbujajoča znamenja. Medvedi so postajali vse bolj suhi, čeprav so bile njihove populacije stabilne. Tisti v zahodnem delu Hudsonovega zaliva so izgubili ključne tedne, ko je bil lov na tjulnje sicer na vrhuncu, poznejša zamrznitev morja pa je le še podaljšala njihov post. Leta 1999 so biologi stalno upadanje vrednosti večine kazalcev, s katerimi so ugotavljali zdravstveno stanje severnih medvedov, povezali z izginjanjem morskega ledu. Medvedi so postajali manjši in nekateri so prihajali na obalo opazno bolj suhi. Samice so manjkrat kotile in v leglih so imele manj mladičev. Manj mladičev je tudi preživelo.