Afriški superpark

Tri tedne pred zimskim sončnim obratom so se ob zori na vzhodnem obrobju puščave Namib nad peščeno sipino, ožarjeno od jutranjega svita, razblinjale še zadnje koprene megle. Šakal jo je mahal proti sestoju kameljih trnov na zahodu. Južnoafriška bajza je odločno koračila proti vodni kotanji pri bližnjem turističnem taboru. Bleščeči črnivec je brzel po rdečem pesku in za sabo puščal pravilno hroščevsko sled. Spremljal me je vodnik po safarijih Rudolph !Naibab*. Odraščal je na babičini kmetiji v pokrajini Kunene, približno 500 kilometrov severno od naravnega rezervata Namib-Rand, in tam na skopi zemlji pasel ovce, koze in osle. !Naibab je star 30 let, a odlikuje ga ostroumnost veliko starejših mož. To pripisuje odraščanju v puščavi. “V tej deželi je premislek o življenju in smrti vsakdanja nujnost,” je dejal. “Prav tako o vojni. Odraščal sem med vojno. V takih razmerah hitro postaneš pameten.” Državljanska vojna v Namibiji se je začela leta 1966 in je trajala 22 let. Ko si je Namibija leta 1990 končno izborila neodvisnost od Južnoafriške republike, je bila ena prvih držav na svetu, ki so varstvo okolja zapisale v ustavo. Kakor da bi Namibijci čutili neznansko odgovornost do svoje dežele, za katero so se morali tako dolgo boriti. “Kar veliko razlogov je, da se je ob razglasitvi neodvisnosti porodilo namibijsko okoljsko gibanje,” je dejal !Naibab. “Med vojno, sredi 80. let prejšnjega stoletja, je deželo pestila suša in kmetje so obupavali. Ovce so poginjale in začeli so pobijati divjad. Namibijci smo dojeli, da smo obsojeni na smrt, če ne bomo zavarovali in spoštovali svojih naravnih virov.”